V Kamniškem zborniku 2020 je ga. Anamarija Stibilj Šajn, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka, predstavila ikone Albine Nastran, ki je do leta 1986 živela in delovala v Kamniku.

Nekaj besed iz uvoda:

Al­bi­na Nas­tran se z vso pre­da­nos­tjo in tan­ko­čut­nos­tjo posve­ča pi­sa­nju ikon – na­bož­nih po­dob, ki pri­pa­da­jo vzho­dni kultu­ri in re­li­gi­ji. Prav ta­ko je odlič­na poz­na­val­ka iko­no­pi­sja, ta­ko po li­kov­ni kot iko­no­graf­ski pla­ti, in ra­zi­sko­val­ka iko­no­pi­sne­ga gra­di­va. Nje­ne iko­ne na­sta­ja­jo po pred­pi­sa­nih ka­no­nih, po lasič­nih po­stop­kih in z upo­ra­bo na­rav­nih ma­te­ri­a­lov. Da ohra­ni nji­ho­vo bis­tvo in po­slan­stvo, sli­ka po pre­dlo­gah del zna­nih in ne­zna­nih moj­strov, pred­vsem iz kul­tur­ne za­kla­dni­ce gr­ške­ga, ru­ske­ga, ukra­jin­ske­ga in bal­kan­ske­ga po­dro­čja, pa tu­di slo­venske­ga, v ka­te­rem so pod vzho­dno­kr­ščan­ski­mi vpli­vi na­sta­ja­le
po­sa­mez­ne iko­ne. Sle­di iz­bru­še­nim upo­do­bi­tve­nim for­mu­lam, vsa­ka nje­na iko­na pa ven­dar­le pred­stav­lja ce­lo­stno umet­niško po­us­tvar­jal­no de­lo. Med sli­kar­ki­ni­mi naj­bolj pri­ljub­lje­ni­mi in naj­po­go­ste­je upo­dob­lje­ni­mi mo­ti­vi je Ma­ti Bo­žja z Otro­kom, v opu­su pa so tu­di šte­vil­ne upo­do­bi­tve an­ge­lov in naj­raz­lič­nej­ših svet­ni­kov. Iko­ne si­je­jo z du­hov­no, li­kov­no-estet­sko in sim­bol­nospo­ro­čil­no mo­čjo.

Vljudno vas vabimo na odprtje razstave ikon v sredo, 4. marca 2009, ob 19. uri v Galerijo Ivana Groharja, Mestni trg 37.
Razstavo bo odprl župan Občine Škofja Loka, gospod Igor Draksler.

Jana Mlakar, direktorica Loškega muzeja

Vabilo in PDF formatu

ZA PRGIŠČE VEČNOSTI

Albina Nastran velja za eno redkih slovenskih ustvarjalk, ki se danes (še) ukvarja s slikanjem ikon. Ikona kot slika z versko vsebino, ima bogato in zakoreninjeno tradicijo, ki še danes dosledno upošteva mnoga,  v  preteklosti določena pravila,  minuciozna tehnika pa zahteva izjemno avtorjevo koncentracijo. Vse to lastni ustvarjalčevi avtonomiji resda narekuje nemalo omejitev, kar je današnjemu človeku pogosto tuje.  A njen duhovni vsebinski kontek omogoča specifičen ustvarjalni užitek, ki je navdihnil prav avtorje, kot je Nastranova.

Podoba ikone kot take je že v zgodnjem krščanstvu služila kot nekakšen mentalni stik ali duhovna povezava med vernikom in sveto osebo. Iz sebe naj bi izžarevala svetost, zato se je tudi kasneje ohranila tako v pravoslavnem verskem prostoru z močno bizantinsko tradicijo  kot tudi v zahodnem krščanstvu in doživela celo današnji čas – tudi po zaslugi ustvarjalcev, kakršna je Nastranova.  Motivno se je svet ikon vrtel zlasti okoli podob svetih oseb,kot sta npr.Jezus in  Marija, pa podob številnih svetnikov in različnih svetopisemskih prizorov. Nastranovi je že od vsega začetka najbolj ljub motiv Marije. V tem smislu se poslužuje različnih slikovnih predlog iz bogate svetovne zakladnice ikon; posega po virih tako iz grškega, ruskega, balkanskega, italjanskega kot tudi slovenskega prostora. Upodabljanje ikon je posebne vrste slikarsko ustvarjanje ali,  kot sama pravi, svojevrstno pisanje. Zahteva zelo mirno in spretno roko, visoko mero koncentracije, izostrene oči, občutek za detajle, zlasti pa potrpežljivost pri tem, dokaj zamudnem in skrajno počasnem opravilu.  V njenih ikonah je mnogo značilne  simbolike, od zlate barve, ki naj bi pomenila svetost, pa do obrazov, obrnjenih naravnost proti opazovalcu, ki omogoči očesni stik z vernikom.

V današnjem hitrem svetu, se zdi, da Nastranovo še toliko bolj privlači ta upočasnjen način dela. Omogoča ji beg v brezčasen svet duhovnega in kontemplacije, kar je tudi eno do biste ustvarjanja in konzumiranja ikone kot take nasploh. Ikono bi tako lahko razumeli tudi kot  univerzalno in pretočno energetsko polje nadnaravnega in mističnega, v katerem lahko pravzaprav vsakdo najde svojo obliko duhovnega miru, verovanja ali meditacije, ki ni nujno povezana le s svetniškim življenjem upodobljenih oseb. Ikone Nastranove učinkujejo resda arhaično, a ustvarjene so  tukaj in zdaj, kar tem podobam, vzetim iz preteklosti, daje svežo energijo. In čeprav sledijo originalnim predlogam, so avtorici ponudile  tudi prostor za lastno kreativno svobodo, predvsem skozi avtoričin lasten slikarski rokopis. Preko ikon Albine Nastran, tako lahko danes na avtentičen način ponovno podoživimo vzdušje minulega časa in prostora, pa tudi, kot sama pravi, »odsev večnosti«.

Barbara Sterle Vurnik, kustosinja Loškega muzeja Škofja Loka

BREZČASNE PODOBE PASIJONA

Temeljna zapoved ikonopisja veleva, da mora pravi ikonopisec v ikono dati čim manj sebe. Kajti resnični stvarnik slike je Bog, slikar je le posredujoči medij, ki drži čopič. No, lahko bi rekli, da gre kar za zavezo med njima; saj ko (na)slikaš ikono ima tudi ta nate poseben vpliv. Toda te podobe prav enako učinkujejo že tudi na nas gledalce. Ikone so posebne milostne podobe, ki nam vrnejo pogled.
Prav živo si lahko predstvljam avtorico  razstave gospo Albino Nastran, kako v spokojni tihoti pravoslavnega samostana naenkrat od njih ni več mogla, niti hotela, odvrniti pogleda. Saj, podobe ikon nam prinašajo mir, “ki ni od tega sveta”. In še nekaj je, kar so nam prinesle ikone. Ikone, ki so k nam prišle z Vzhoda, predvsem iz Bizanca, so zelo močno vplivale na zahodno likovno umetnost, posebej na slikarstvo in pasijonske podobe. Od tod do liturgičnih pasijonskih dram je bil potem le še korak…

Leta 1721 je v našem mestu nastalo prvo dramsko besedilo v slovenskem jeziku.
Oživljene podobe “Škofjeloškega pasijona”, ki bodo letošnjo pomlad znova oživile ulice starodavnega mesta, je potemtakem porodila neka brezčasna pasijonska ikona. Nemara prav takšna, kot je nagovorila gospo Albino Nastran.

Igor Draksler, župan Občine Škofja Loka

Škofjeloška slikarka Albina Nastran se je za slikanje ikon odločila pred okrog desetimi leti. Prelomno je bilo naključno srečanje z ikonami na razstavi v Kamniku. Korak od ljubiteljske slikarke, ki slika akvarele in slike, krajine, tihožitja in druge motive, do ikonopisca (slikarja oziroma pisca ikon) je bil skrbno premišljen ter obenem pogojen in ubran z avtoričinim čustvenim in miselnim dojemanjem življenja in duhovnosti.

Albina Nastran se je postopoma poglabljala v skrivnosti ikonopisja oziroma izdelave ikon, Njen prvi učitelj ikonopisja je bil oče Mihajlo Jozafat Hardi iz Metlike. Obiskovala je tečaj, ki ga v Katoliškem domu prosvete v Tinjah vodi mag. Silva Božinova Deskoska iz Bolgarije. Njena tretja mentorica je bila akad. slikarka, specialistka za ikonopisje in freskanstvo Danica Dšišović iz Užic. Prisluhnila je tudi nasvetom hrvaškega ikonopisca Borisa Grkovića.

Trdimo lahko, da se je Albina Nastran temeljito, s pravo študijsko predanostjo s pomočjo omenjenih mentorjev in literature poglobila v motivni svet ikon, v različne šole in tehnološke postopke pisanja ikon: v izdelavo reliefne risbe, v tehniko zlatenja in načine nanašanja barvnih plasti. Naša slikarka torej premore veliko mero potrpežljivosti, koncentracije in vztrajnosti, kar so lastnosti, ki jih mora imeti vsak ikonopisec. Šele po dveh letih priprav se je odločila resneje poprijeti za slikarski čopič. Ikone je prvič predstavila javnosti na skupinski razstavi v minoritskem samostanu v Ptuju leta 2003. Zadovoljstvo nad doseženim je bila velika vzpodbuda za nadaljnje delo. Sledile so samostojne razstave v Škofji Loki 2004, Tržiču, Ljubljani idr.

Slikanje ikon v tehniki jajčne tempere na deščico iz lipovega lesa je zahtevna dejavnost. Slikar lahko uporabi samo stare slikarske postopke in materiale. Pazljivo mora pripraviti slikarsko podlago iz bolonjske krede in kleja, pritrditi lističe pozlate in v pravilnem zaporedju nanizati plasti poslikave. Tudi motivika ikon, na katerih so predstavljeni Jezus, Marija, svetniki, svetniški dogodki in svetopisemske zgodbe, je natančno določena. Pravoslavni kristjani verujejo, da ikona izžareva svetost in ustvarja povezavo med verniki in osebo, ki jo ikona prikazuje. Zato so obrazi na ikonah obrnjeni naravnost proti opazovalcu. V prvih ikonah naj bi bile ohranjene glavne poteze oziroma videz svetih oseb, zato jih slikarji morajo uporabiti za predloge. Kompozicija je uravnotežena, uporabljena je t. i. »obrnjena perspektiva« (oddaljene osebe in predmeti se ne manjšajo, ampak večajo). Svete osebe so predstavljene ploskovno in nerealistično, saj je pri ikonah najpomembnejši njihov simbolni pomen. Velikost, položaj in hierarhija svetih oseb so točno določeni. Veliko mora biti zlate barve, ki simbolizira nebesa. Obrisi, prehodi in kontrasti so ostri, vendar mora ikona delovati nematerialno. Slikar potrpežljivo preslikava oziroma slika ikone po predlogah in po točno določenih pravilih in zaporedju, zato se imenuje ikonopisec.

Ikonopisec mora slediti vsem glavnim značilnostim predloge, vendar vselej pušča na ikoni sledi svojega likovnega rokopisa, pa tudi dojemanja upodobljenega motivnega in duhovnega sveta. »Zmeraj se pri deli izražam tudi osebno, tako da v vsaki podobi ostane del mene,« je poudarila Albina Nastran v intervjuju, ki je bil leta 2006 objavljen v Ločanki (priloga Gorenjskega glasa).

Pater dr. Karel Gržan je ob razstavi ikon Albine Nastran v Galeriji Družina v Ljubljani leta 2007 zapisal: »Ikona se ne riše, ampak se piše, kot se piše zgodba nekega življenja. Na videz piše ikonopisec zgodbo nekega drugega življenja – svetnika, Marije, Jezusa …, dejansko pa v ikoni zapisuje zgodbo svojega čutenja, svojega doživljanja življenja. Svojo nemoč izlije pred Boga, da lahko sam Bog vstopi in se prebudi na dnu te nemoči kot Svetloba življenja. Zato je pisanje ikone za ikonopisca tako odrešujoče in prav zato ima nastajanje ikone določene zahteve. Zahteva območje Svetega, v katerem se svetljenje ikone in ikonopisca dogaja hkrati.«

Zato tudi pri Albini Nastran za vsako novo uspelo, pretanjeno naslikano ikono lahko rečemo, da je hkrati kopija starejše predloge in originalno delo.

V motivih ikon so nakopičene izkušnje stoletij. Svojevrsten nematerialni, duhovni naboj, žarčenje duhovne ideje lahko začutimo tudi tedaj, ko ikone opazujemo z laičnega stališča, kot likovne izdelke z umetniško vrednostjo.

Duhovno podstat povezujemo z ikonami tako v vzhodnem kot zahodnem krščanstvu, čeprav so v slednjem ikone mnogo redkejše, izdelane pod vzhodnokrščanskimi vplivi in nimajo več vloge v bogoslužju oziroma nam njihova prvotna teološka vloga ni več znana.

Albina Nastran posega po motivih ikon, ki so nastale v Grčiji, Rusiji, Ukrajini in na balkanskem področju oziroma pripadajo ruski, grški, grško-kretski šoli ali novodobnim šolam ikonopisja. Njeni najljubši motivi so Mater Božja z detetom in angeli. Njihov izbor potrjuje težnjo po vsebinskem (duhovnem) sozvočju z ikono, ki zajema tako izbor motiva, čas, ko ta nastaja, in naposled končni izdelek.

V slikanju ikon lahko vidimo tudi obliko meditacije, ki omogoča odmik od vsakdanjih skrbi. Med slikarskim postopkom, ob nastajajoči sveti podobi se v slikarki rojeva veselje nad lepoto. Pri tem pa fizična lepota prehaja v duhovno, postopek slikanja pa omogoča tudi možnosti za poglabljanje v lasten duševni svet, iskanje miru, harmonije … Albina Nastran je poudarila: »Skozi poglede poduhovljenih svetih oseb se nas lahko dotika nek nedoločen mir, ki omogoča preseganje minljivosti, harmonija v ustvarjeni ikoni daje upanje, usklajenost linij in barv lahko terapevtsko deluje na naše ogroženo bitje.«

dr. Damir Globočnik

Slikarka Albina Nastran je bila do upokojitve zaposlena v prosveti. V prostem času se je posvečala slikanju krajinske in tihožitne motivike. V današnji čas in v naš prostor, kot ena redkih ustvarjalcev na tovrstnem področju, prinaša tradicijo slikanja ikon.
Vsako likovno delovanje ima svojo specifko, nedvomno pa je slikanje oz. pisanje ikon še posebej svojsko ter v slovenskem kulturnem prostoru redko prisotno. Ikone so nabožne podobe na leseni podlagi, ki pripadajo vzhodni kulturi in religiji. Njihovo ustvarjanje je potekalo v samostanih, zaupano pa je bilo izbranim moškim. Avtor je pri tem moral strogo slediti veljavnim kanonom in recepturam ter potrpežljivo in vztrajno delati te starokrščanske svete podobe, ki še vedno vznemirjajo s svojo enigmo pa tudi z bleščavostjo in dragocenostjo zlata.

Albina Nastran je v svet ikon vstopila s spoštovanjem do pretek- lega, drugačnega, umetniško dovršenega, pa tudi s posebnim odnosom do njihovega religioznega poslanstva. Slikarstvu se je ob svojih poklicnih obveznostih že dolgo posvečala, razstava ikon v Kamniku pa jo je tako navdušila, da je stopila na pot študijskega poglabljanja s področja ikonopisja. Literatura je postala njena spremljevalka pri odkrivanju zgodovine ikon, tako z ikonografskega kot likovnega področja. Bogato teoretsko znanje je dopolnjevala tudi pri znanih strokovnjakih. In v trenutku, ko se je čutila dovolj pripravljena, ko je bila spravljena s seboj in svetom okrog sebe (tako pravi Nastranova), je začela. Že osem let je od takrat, ko zbrano, potrpežljivo in rafinirano, v izjemnem in pristnem sozvočju z delom, s čutenjem njihove izrazne moči in sporočilnosti, likovno ustvarjanje spreminja v meditacijo.

Ikone nastajajo po predlogah del znanih in neznanih mojstrov, ki postanejo vir za celostno umetniško poustvarjalno delo Albine Nastran. Vanj je namreč vtkan tudi delček slikarkine biti, njena osebna nota, oseben izraz, njeno intimno čutenje in doživljanje. Njene ikone so prenos vsebinskih in likovno-formalnih pristopov na leseno površino manjšega formata. Ob vsem natančno definiranem pa si avtorica dovoljuje kanček interpretativne svobode, npr. drobne intervencije v obliki globokega reliefa. V večplastno likovno tkivo, ki nastaja z nanašanjem mešanice pigmentov in jajčne emulzije, vtke tudi lepoto svoje duše in tako svoje ikone ozaljša z dodatnim sijajem. Za kolonijo Umetniki za Karitas je našla prave motivne vire, na podlagi katerih sta nastali ikoni Izgubljeni sin in Marija z otrokom.

likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn

“Ko preslikavam motive /ikon/ različnih znanih in neznanih avtorjev, puščam za seboj tudi lastno sled. Tako je ikona sočasno tudi moja kreacija”, je o vlogi kopiranja in pomenu svetih podob izjavila vodji Mestne galerije v Šoštanju, gospe Milojki Komprej, ob svoji nedavno, v v mesecu novembru in decembru 2007 prirejeni samostojni razstavi, slikarka, ikonopiska , Škofjeločanka Albina Nastran. Izdelovanje ikon, nabožnih podob na lesu, je bilo v preteklosti v bistvu opravilo izbranih moških, v slovanskem ortodoksnem svetu, običajno v samostanih, so ikonopisci “pisali” ne pa slikali ikone. Zanimivo, da so bile tudi ženske v samostanih, zaradi svojih potreb in vzgajanja mladih, likovno v celoti bolj izobražene in ne posamično kot je bilo to pri moških, posebno v zahodnemu, latinski kulturi pripadajočem delu Evrope. Ne samo po nastanku, tudi kot predmet čaščenja, pripada ikona vzhodni kulturi. Zato v Sloveniji še pred desetletji praktično ni bilo ikon s pomenom svetih podob. Tako kot po jeziku, se je Slovenija razločevala od ostalih jugoslovanskih republik tudi po s kulturo neposredno povezanima religijama katoličanov in protestantov.

Prvo ikono, “Mati Božjo z Otrokom” naj bi naslikal že apostol, evangelist Luka. Na strogo s predpisi določeno slikanje pravoslavnih (grških) ikon so zgodovinsko gledano pomembno vplivale razne občasne družbeno politične spremembe, nazadnje je na ikonopisje vidno vplival protireligiozno naravnani socialističi družbeni red. Žal se je v tem obdobju tako kot v zahodnem krščanskem svetu tudi v vzhodnem predvsem močno znižala umetniška raven religiozne ustvarjalnosti. Sicer pa tudi zdajšnje težnje po modernističnem pojmovanju in nalogah sodobne umetnosti ne delujejo vzpodbudno na nadaljnji kvalitetni obstoj katere koli nabožne umetnosti. Še posebno, ker je bilo v avtohtonem svetu ikon nekoč njih nastajanje povezano pretežno z naročili. V kolikor nastajajo v povezavi z novimi pozidavami in opremljanjem cerkva nove ikone, povzemajo slavljene tipe že starih, kanoniziranih ikon. Glede na naraščajoči kulturni nacionalizem ostajajo vprašanja sodobne religiozne umetnosti vseh cerkva v svetu pereča in odprta. Umetniško prenavljanje preteklosti s ponavljanjem je le začasna rešitev.

Slikarka Albina Nastran, do upokojitve zaposlena v prosveti, preslikava ikone sedem let, kot sama pravi, po poglobljenih dve letnih študijskih pripravah. Prej naj bi, tako kot večina likovnih avtodidaktov na Slovenskem, slikala krajine in cvetlična tihožitja. Glede na v ikonah izpričano discipliniranost in sposobnost koncentracije, bi bilo zanimivo spoznati tudi kakšno njeno podobo iz omenjenega našega vsakdanjika. Za eno podobo na lesu rabi namreč več kot dober teden, o načinu svojega slikanja pa je pojasnevala: “Ikona nastaja po starodavnih, preizkušenih receptih. Potrebna je zbranost, ki omogoča sozvočje z delom, ki nastaja. Z mešanjem pigmentov z jajčno emulzijo in postopnim nanašanjem vse svetlejših odtenkov plast za plastjo, ob vse jasnejših obrisih in želenih učinkih, doživljam veselje ob nastajajoči podobi, rojeva se spoštljiv odnos, neka posebna vez.” Z resnim, osebno doživetim, poduhovljenim, ljubiteljstvo presegajočim pristopom, skuša slikarka, kot pravi, ujeti vsaj delček plemenite sporočilnosti v zdajšnjem, po novih vrednotah težečem času povsem različno razumljenih ikon in njihovega obnavljanja. V prikazanih primerih so kopije ikon poenoteno narejene v povsem komornih, našim stanovanjskim razmeram prilagojenih malih formatih. Slikarkina majhna, vsaj dvakrat, oziroma kar trikrat pomanjšana slavna Vladimirska ikona Matere Božje z Otrokom, v originalu bizantinska iz konca 12. stoletja, zdaj v Tretjakovski galeriji v Moskvi hranjena ikona, ima povsem drugačen učinek in tudi vlogo kot nekdaj, širi pa spomin na visoko kulturo nekdanjega slikanja lahko in hitro prenosljivih ikon. V času ekumenskih prizadevanj po odpravi nekdanjih verskih sporov, ima kopiranje ikon nedvomni pomen zbliževanja, ne pa razdvajanja do drugačnosti strpnih ljudi.

Prof. dr. Mirko Juteršek, umetnostni zgodovinar in likovni kritik

Te, s skrivnostjo prežete in v zlato odete starokrščanske svete podobe, še danes predstavljajo eno največjih zakladnic pravoslavne cerkvene opreme in razvoja kulture nasploh. Njihov vpliv je bil dovolj močan in umetniško pomenljiv, da se je v preteklih stoletjih razširil in je tudi danes zanimiv.

Odprtost in vedoželjnost, raziskovalna vnema in velika naklonjenost umetnosti je ljubiteljsko slikarko Albino Nastran slednjič pripeljala do t.i. “pisanja ikon”. Upodabljanja se je lotevala počasi in preudarno, s temeljitim študijskim preučevanjem njihove zgodovine, tako po ikonografski kot po likovni plati. Nastajati je začela vrsta svetih podob oziroma upodobitev svetnikov, med katerimi ostajata vodilna in priljubljena motiva Mati božja z detetom in angeli. Pisanje ikon zahteva zbranost in natančnost, poglobljenost v njihovo izrazno moč in sporočilo. Zato na te novonastale ikone ne moremo gledati kot na zgolj določene preslikave ali kopije, kajti predstavljajo celostno umetniško poustvarjalno delo, v katerega je vsakič znova tiho vtkan tudi del slikarkinega jaza, njenega osebnega izraza in čustva.

Albina Nastran je ena redkih slikark, ki v našem kulturnem okolju goji tovrstno slikarstvo in skrbi za spoznavanje in stik z umetniško dediščino minulih stoletij. Zato naj se lepota in skrivnostna privlačnost ikon v tej lepi galeriji dotakne tudi vas.

Polona Škodič, umetnostna zgodovinarka

Misli ob izpostavljenih ikonah Albine Nastran

Ikona ohranja sama v sebi duhovno moč in zato privlačnost za naše življenje. Zaznamovana je s konkretno zgodbo, ki je zapisana na kosu lesa v skrajnem realizmu človeške nemoči, trpljenja, negotovosti …, pa vendarle v tej isti podobi v optimizmu svetlobe, uresničenosti in odrešenosti. V temini človeške nemoči se je prebudila Svetloba in zaznamovala neko zgodbo življenja s tistim žarom, ki privlači. Zato ikona sama po sebi na neki nezavedni ravni človeka osvobaja pesimizma in ga priteguje v bolj odrešene dimenzije, ki so dane slehernemu kot možnost.
Ikona se ne riše, ampak se piše, kot se piše zgodba nekega življenja. Na videz piše ikonopisec zgodbo nekega drugega življenja – svetnika, Marije, Jezusa …, dejansko pa v ikoni zapisuje zgodbo svojega čutenja, svojega doživljanja življenja. Svojo nemoč izlije pred Boga, da lahko Bog sam vstopi in se prebudi na dnu te nemoči kot Svetloba življenja. Zato je pisanje ikone za ikonopisca tako odrešujoče in prav zato ima nastajanje ikone določene zahteve. Zahteva območje Svetega, v katerem se svetljenje ikone in ikonopisca dogaja hkrati.

Na ikoni se prebuja sveta podoba, ki je le odsev Svetlobe, prebujene po ikonopiscu. Želja ikonopisca je, da se tako odpre Bogu, da je ikona po človeku delo Boga samega, ali kot pravi stari izraz, da je »neustvarjena s človeško roko«. To, kar zreš, je ponovna inkarnacija Božjega v človeško. Zato se pred pravo ikono globoko priklanjaš v spoštovanju in prevzetosti in prav takšne so ikone ikonopiske Albine Nastran, ki bodo-so v teh dneh izpostavljene v galeriji založbe Družina.

Gospe Albini Nastran ob tem dogodku čestitam!

dr. Karel Gržan

Koliko sestavin na prehojeni poti pogojuje sedanji slikarski svet gospe Albine Nastran je težko našteti, a do slikanja ikon, katerih izbor je pokazala na sedanji razstavi v Vodnikovi galeriji, so gotovo pripeljala plodna prežemanja zunanjih, »materialnih« in notranjih, »duhovnih« impulzov in doživetij. Slikanje, likovno ustvarjanje in izpovedovanje je bilo gotovo duhovna potreba, kot odvod tehničnega poklica in materialne vsakdanjosti. Zgodnje slike, akvareli in drugo s tega področja so bili zgolj to. Zavedanje in prva kritična občudovanja pa so vzniknila ob ogledovanju umetniških del Klimta, Schieleja in drugih viškov evropskega slikarstva in to zavedanje se je postopoma širilo, poglabljalo in oblikovalo v lasten, osebni in pretehtani nazor o tem, kaj si na tem področju resnično želi, potrebuje in s čim se lahko najpopolneje izpoveduje. Odgovor na to temeljno vprašanje je nekako pred sedmimi leti našla v slikanju ikon. Nenavaden izbor in odločitev, če gledam na ikone zgolj kot na posebej izoblikovano umetniško formo druge vere in kulture. Toda avtorica je seveda to odločitev, porojeno iz osebne, notranje nuje in občutenega soglasja z zvenom njihovega sporočila, pri sebi utemeljila širše in hkrati bolj osebno. In s tem zavrgla vse pomisleke ob takem, še včeraj nepričakovanem in morda celo nesprejemljivem izboru zvrsti.
Bizantinska umetnost, z njenimi izviri v fajumskih portretih pozne egipčanske pogrebne umetnosti, je dolga stoletja vplivala na evropsko, tako z izborom in razvrstitvijo tem v cerkvenih prostorih, kot s stilizacijo v formalno togih interpretacijah. Navezana izključno na nabožne teme in cerkveno slikarstvo je sledila napotkom, kateri so predpisovali vse, od obrtnih pristopov do formalnih shem.
Z Giottovo reformo v Italiji pa je Evropa stopila na pot individualnejšega pristopa in se tako za dobrega pol tisočletja rešila nevarnosti stagniranja, tako opaznega pri bizantinski umetnosti v XVIII. In XIX. stoletju. Odklanjala je kanone in pustila bolj prosto pot osebnim različicam ustvarjalnosti, kar je povzročilo tudi nabožni in cerkveni umetnosti nesluten razmah.
Zakaj torej vračanje k ikonam? Zahodna civilizacija je nedvomno v duhovni krizi, tehnično napredna, a sicer izpraznjena. Umetniku ne ponuja zanesljive orientacije in simbola, ob katerih bi njegova osebnost začutila trdnost morebitnih izhodišč. Ikona, kot kristaliziran dosežek bizantinskega slikarstva, je izpostavila duhovni naboj v formalno togem, a izbrušenem modelu in žarči neomajno podrejenost ideji. Je simbol neke civilizacije in kulture in v današnjem, duhovno razdrobljenem svetu Evrope lahko pomeni žlahten vzor. Ve vemo, kaj vse je nagnilo gospo Nastran k takemu izboru. A njeno delo dokazuje z vsemi oblikovalskimi in obrtno tehničnimi kvalitetami, da je našla svoj pravi svet – kot ga iščejo spet vznikle šole ikonopisja od Rusije do zahodne Evrope. Kot žena in mati je v vseh ikonopisnih tipih Marije (Bogorodice) najbrž tudi našla poveličanje tega statusa. Kot izbrušen estet je v metiersko izbrušenem in dekorativno aristokratskem tkivu, v katerega je položeno sporočilo, izpoved, vsebina torej, tudi odkrila vrhunske možnosti. Kot duhovno aktivno bitje je zagotovo našla marsikateri odgovor tako v delovnih postopkih, kot v trajnih simbolnih učinkih.
Ali gre za vračanje v zgodovinska umetnostna izročila? Morda – a v isti organiki, kot jo začutimo ob vsakem iskanju. Ne glede na smer in čas in aktualnost – cilj naj bo »visoko posajen«.

prof. Janez Mesesnel

ob otvoritvi razstave v galeriji Vodnikova domačija v Ljubljani, 2. februarja 2006

Ikona ne potrebuje podpisa. Ikona je podpis. Albina Nastran že peto leto v pisanju svetih podob zapisuje, podpisuje zgodbo matere. V njenih ikonah je predvsem materinska blagost in sočutnost. Žena je, mati je .V nekem trenutku jo je prevzela spoštljivost in svetost izraza, ki ga ikona izžareva v naš čas. V njej je zaznala tiste materam tako njim lastne blage navzočnosti, ki te prevzamejo. In čutila se je povabljena, da vstopi v posvečeni svet ikonopisja. Spoštljivo in skromno, ob učitelju ikonopiscu Mihajlu Jozafatu Hardiju, je spoznavala duhovne in zunanje zakonitosti, ki so potrebne, da se v ikonopiscu prebudijo tiste svete Prisotnosti, ki zaznamujejo ikono in po katerih prepoznamo pravo ikono in pravega ikonopisca.
Zanimivost našega časa je, da se ponovno zaziramo v svete podobe ikon. V njih prepoznavamo tisto spoštljivost in nedorečenost, ki je potrebna, ko pristopaš k stvarstvu in v njem k sočloveku in po njem k Bogu. Zahodni človek se je v nekem trenutku občudujoče zazrl v Giottove freske, na katerih je bila izrazu človeka odvzeta ikonopisna presežnost. Človek se je predal predrznosti, da bi sebi in vsemu do koder seže njegov pogled, odvzel tančico presežnosti. In spoznali smo, da kdor sebe, celotno stvarstvo, celo Boga samega ponižuje v dorečeno razpoznavnost, osiromaši svoje življenje – ustavlja pot v pozunanjenem cilju in v nekem trenutku se zazna kot ujetnik lastnih dorečenosti.
Spoznanja in izrazi, ki budijo občudovanje, ne ustavljajo človekovega hrepenenja po nadaljnjem preraščanju, ki obeta nova presenečenja in nepričakovane, nikoli ustavljene možnosti preseganja in zato občudovanja. Ne gre več za ujetost, pač pa za prodor v globino. Ikona ne ujame človeka v dokončno prepoznavnost. Liki na njej niso zemeljsko dorečeni in prav zato nas ikona postavlja pred možnost lastnega spoznavnega, duševnega in duhovnega preraščanja. Ikona je lepa v nepredvidljivih možnostih, ki jih ponuja iščočemu človeku.
Tudi zato se danes vse pogosteje vračamo k ikoni in z občudovanjem zremo na ikonopisje. Zaznali in spoznali smo, da je vendarle človek in celotno stvarstvo tudi presežno. Fotografija je odtis na zunaj prepoznane stvarnosti, slikarstvo pa išče izraz globljih, očem nevidnih resničnosti.
Sodobni umetniški izrazi so eno samo veliko iskanje, kako izraziti očem nevidne, a v sebi tako resnično zaznane razsežnosti. Sodobno slikarstvo je eno samo veliko poskušanje kako osvoboditi človeka iz manipulativne dorečenosti. Ikonopisje je najdenje izraza, ki ohranja globoko spoštljivost tako do Boga kot človeka in celotnega stvarstva.
Albina Nastran vstopa po zakonitostih pravega ikonopisja v čudoviti svet božjega, ki išče svoj odsev v ikonah, teh svetih podobah, ki nas pritegujejo in mamijo iz prostorsko časovnih ujetosti. Iz senc in podob k Svetlobi in Resnici.

p. dr. Karel Gržan

Ker želi človek v svoji radovednosti sebi in vsemu odvzeti tančico presežnosti, ohranja ikona spoštljivost v skrivnostni nedorečenosti.

Kot predmet religioznega čaščenja ima ikona v svetu vzhodnega krščanstva centralno vlogo. Po pravoslavnem pojmovanju združuje ikona dve dimenziji: teološko in umetniško. V teološkem smislu je ekvivalentna evangelijem, ker z vizualnimi sredstvi podaja natanko tisto, kar sveto pismo sporoča z besedami. Ikona sicer izhaja iz židovsko-gnostično-helenistične tradicije, ki je obstajala še v dobi zgodnjega krščanstva. Znotraj ikonopisja je znanih več šol, ki so se skozi stoletja uveljavile s svojimi značilnostmi. Slikanje oz. pisanje ikon je iz Bizanca postopoma prodiralo v Rusijo, pa proti zahodni jadranski obali, v Benetke in Rim, južno Italijo in Dalmacijo, kjer so ikone že za časa srednjega veka imele dokaj pomembno vlogo v različnih, bolj zasebnih, intimnih oblikah izkazovanja pobožnosti. V umetniškem smislu so te zgodnje ikone združevale elemente zahodnoevropskih umetnostnih stilov (romanika, gotika) in vzhodnih teološko-estetskih kanonov. Iz Italije in z balkanskega polotoka so ikone zašle tudi v naše kraje, vendar pa se je njihova raba omejevala predvsem na samostane ter redke duhovne in plemiške kroge. Med našim preprostim ljudstvom se priljubljenost ikon ni razširila. Vzroke za to je mogoče najti v drugačni naravi zahodnoevropskega bogoslužja in delno tudi v ukrepih reformacije, ki so zavrli nastajanje »svetih podob«. Kakorkoli že, originalne pravoslavne ikone v slovenskem prostoru obstajajo; so maloštevilne, toda pomembne zaradi svoje častitljivosti, zgodovine, vsebine in umetniške vrednosti.

Vloga Albine Nastran pri »slovenskem« ikonopisju je večplastna. Je slikarka ikon, poznavalka ikonopisja in raziskovalka ikonopisnega gradiva, ki se nahaja v slovenskih cerkvah in muzejih. S svojim aktivnim poseganjem v motivne domene, ne čisto običajne za zahodnoevropskega likovnega ustvarjalca, se Albina Nastran avtomatično umešča med tiste redke domače avtorje, ki si drznejo preseči nenapisane norme in meje; spada namreč med izbrance, ki so sposobni v polni meri podoživeti ter razvijati neko sicer sorodno, a vseeno tuje kulturnozgodovinsko izročilo, srž njegove sporočilnosti pa neomadeževano prenesti naprej. Umetnica preslikava motive znanih in neznanih avtorjev, po večini pravoslavne veroizpovedi, pri tem ohranja verodostojnost klasičnega slikarskega pristopa, značilnega za tovrstno umetnost, sočasno pa ustvarja originalne kreacije, ki ne odstopajo od uveljavljenih historičnih načinov podajanja izbrane tematike bolj, kakor je to dopustno. Dobro poznavanje različnih tehnik, začinjeno s pedantnostjo, potrpežljivostjo in smislom za likovno izražanje slikarki omogoča v kontekst ikonskega slikarstva vnašati lastne impulze in subtilne barvne poudarke. Z ustrezno artikulacijo plemenitih oblik, povezanih v uravnoteženo kompozicijsko celoto po vseh pravilih ikonopisja dosega ustrezno liričnim atmosfero z intimnim nabojem, ki prevaja fizično lepoto v metafizično.

Presenetljiva, a globoka in iskrena je zagledanost Albine Nastran v prelestne ikone, posebej vznemirljivo je njeno močno nagnjenje do ikonopisja. Očitno ji ta posebna likovna izpoved in stilna usmeritev v največji meri omogoča odraziti njen lastni intimni svet umetniških predstav, po oblikah in barvah zasidranih v bogati bizantinski umetnostni dediščini, izpolnjeni s sakralnostjo v najžlahtnejšem smislu. Gre za globalno izkušnjo življenja, ki jo slikarka skozi univerzalnost te specifične simbolne likovne govorice podaja gledalcu v razmislek in meditacijo. Avtoričin čisto konkreten cilj je negovanje in afirmiranje umetniške tradicije vzhodnega krščanstva in srednjeveške tehnologije po vzoru starih mojstrov. S posebno občutljivostjo in likovno rafiniranostjo nam ponuja liričnost, poetičnost, čistost in vedrino, skratka tisto neštetokrat interpretirano lepoto, ki jo pojmovno označuje grška beseda kalos, kar pomeni enotnost lepega in dobrega. Sooča nas z izbrušenimi dragulji v katerih odsevajo delčki večne nebeške liturgije.

Boštjan Soklič, umetnostni zgodovinar