Misli ob izpostavljenih ikonah Albine Nastran

Ikona ohranja sama v sebi duhovno moč in zato privlačnost za naše življenje. Zaznamovana je s konkretno zgodbo, ki je zapisana na kosu lesa v skrajnem realizmu človeške nemoči, trpljenja, negotovosti …, pa vendarle v tej isti podobi v optimizmu svetlobe, uresničenosti in odrešenosti. V temini človeške nemoči se je prebudila Svetloba in zaznamovala neko zgodbo življenja s tistim žarom, ki privlači. Zato ikona sama po sebi na neki nezavedni ravni človeka osvobaja pesimizma in ga priteguje v bolj odrešene dimenzije, ki so dane slehernemu kot možnost.
Ikona se ne riše, ampak se piše, kot se piše zgodba nekega življenja. Na videz piše ikonopisec zgodbo nekega drugega življenja – svetnika, Marije, Jezusa …, dejansko pa v ikoni zapisuje zgodbo svojega čutenja, svojega doživljanja življenja. Svojo nemoč izlije pred Boga, da lahko Bog sam vstopi in se prebudi na dnu te nemoči kot Svetloba življenja. Zato je pisanje ikone za ikonopisca tako odrešujoče in prav zato ima nastajanje ikone določene zahteve. Zahteva območje Svetega, v katerem se svetljenje ikone in ikonopisca dogaja hkrati.

Na ikoni se prebuja sveta podoba, ki je le odsev Svetlobe, prebujene po ikonopiscu. Želja ikonopisca je, da se tako odpre Bogu, da je ikona po človeku delo Boga samega, ali kot pravi stari izraz, da je »neustvarjena s človeško roko«. To, kar zreš, je ponovna inkarnacija Božjega v človeško. Zato se pred pravo ikono globoko priklanjaš v spoštovanju in prevzetosti in prav takšne so ikone ikonopiske Albine Nastran, ki bodo-so v teh dneh izpostavljene v galeriji založbe Družina.

Gospe Albini Nastran ob tem dogodku čestitam!

dr. Karel Gržan