Škofjeloška slikarka Albina Nastran se je za slikanje ikon odločila pred okrog desetimi leti. Prelomno je bilo naključno srečanje z ikonami na razstavi v Kamniku. Korak od ljubiteljske slikarke, ki slika akvarele in slike, krajine, tihožitja in druge motive, do ikonopisca (slikarja oziroma pisca ikon) je bil skrbno premišljen ter obenem pogojen in ubran z avtoričinim čustvenim in miselnim dojemanjem življenja in duhovnosti.

Albina Nastran se je postopoma poglabljala v skrivnosti ikonopisja oziroma izdelave ikon, Njen prvi učitelj ikonopisja je bil oče Mihajlo Jozafat Hardi iz Metlike. Obiskovala je tečaj, ki ga v Katoliškem domu prosvete v Tinjah vodi mag. Silva Božinova Deskoska iz Bolgarije. Njena tretja mentorica je bila akad. slikarka, specialistka za ikonopisje in freskanstvo Danica Dšišović iz Užic. Prisluhnila je tudi nasvetom hrvaškega ikonopisca Borisa Grkovića.

Trdimo lahko, da se je Albina Nastran temeljito, s pravo študijsko predanostjo s pomočjo omenjenih mentorjev in literature poglobila v motivni svet ikon, v različne šole in tehnološke postopke pisanja ikon: v izdelavo reliefne risbe, v tehniko zlatenja in načine nanašanja barvnih plasti. Naša slikarka torej premore veliko mero potrpežljivosti, koncentracije in vztrajnosti, kar so lastnosti, ki jih mora imeti vsak ikonopisec. Šele po dveh letih priprav se je odločila resneje poprijeti za slikarski čopič. Ikone je prvič predstavila javnosti na skupinski razstavi v minoritskem samostanu v Ptuju leta 2003. Zadovoljstvo nad doseženim je bila velika vzpodbuda za nadaljnje delo. Sledile so samostojne razstave v Škofji Loki 2004, Tržiču, Ljubljani idr.

Slikanje ikon v tehniki jajčne tempere na deščico iz lipovega lesa je zahtevna dejavnost. Slikar lahko uporabi samo stare slikarske postopke in materiale. Pazljivo mora pripraviti slikarsko podlago iz bolonjske krede in kleja, pritrditi lističe pozlate in v pravilnem zaporedju nanizati plasti poslikave. Tudi motivika ikon, na katerih so predstavljeni Jezus, Marija, svetniki, svetniški dogodki in svetopisemske zgodbe, je natančno določena. Pravoslavni kristjani verujejo, da ikona izžareva svetost in ustvarja povezavo med verniki in osebo, ki jo ikona prikazuje. Zato so obrazi na ikonah obrnjeni naravnost proti opazovalcu. V prvih ikonah naj bi bile ohranjene glavne poteze oziroma videz svetih oseb, zato jih slikarji morajo uporabiti za predloge. Kompozicija je uravnotežena, uporabljena je t. i. »obrnjena perspektiva« (oddaljene osebe in predmeti se ne manjšajo, ampak večajo). Svete osebe so predstavljene ploskovno in nerealistično, saj je pri ikonah najpomembnejši njihov simbolni pomen. Velikost, položaj in hierarhija svetih oseb so točno določeni. Veliko mora biti zlate barve, ki simbolizira nebesa. Obrisi, prehodi in kontrasti so ostri, vendar mora ikona delovati nematerialno. Slikar potrpežljivo preslikava oziroma slika ikone po predlogah in po točno določenih pravilih in zaporedju, zato se imenuje ikonopisec.

Ikonopisec mora slediti vsem glavnim značilnostim predloge, vendar vselej pušča na ikoni sledi svojega likovnega rokopisa, pa tudi dojemanja upodobljenega motivnega in duhovnega sveta. »Zmeraj se pri deli izražam tudi osebno, tako da v vsaki podobi ostane del mene,« je poudarila Albina Nastran v intervjuju, ki je bil leta 2006 objavljen v Ločanki (priloga Gorenjskega glasa).

Pater dr. Karel Gržan je ob razstavi ikon Albine Nastran v Galeriji Družina v Ljubljani leta 2007 zapisal: »Ikona se ne riše, ampak se piše, kot se piše zgodba nekega življenja. Na videz piše ikonopisec zgodbo nekega drugega življenja – svetnika, Marije, Jezusa …, dejansko pa v ikoni zapisuje zgodbo svojega čutenja, svojega doživljanja življenja. Svojo nemoč izlije pred Boga, da lahko sam Bog vstopi in se prebudi na dnu te nemoči kot Svetloba življenja. Zato je pisanje ikone za ikonopisca tako odrešujoče in prav zato ima nastajanje ikone določene zahteve. Zahteva območje Svetega, v katerem se svetljenje ikone in ikonopisca dogaja hkrati.«

Zato tudi pri Albini Nastran za vsako novo uspelo, pretanjeno naslikano ikono lahko rečemo, da je hkrati kopija starejše predloge in originalno delo.

V motivih ikon so nakopičene izkušnje stoletij. Svojevrsten nematerialni, duhovni naboj, žarčenje duhovne ideje lahko začutimo tudi tedaj, ko ikone opazujemo z laičnega stališča, kot likovne izdelke z umetniško vrednostjo.

Duhovno podstat povezujemo z ikonami tako v vzhodnem kot zahodnem krščanstvu, čeprav so v slednjem ikone mnogo redkejše, izdelane pod vzhodnokrščanskimi vplivi in nimajo več vloge v bogoslužju oziroma nam njihova prvotna teološka vloga ni več znana.

Albina Nastran posega po motivih ikon, ki so nastale v Grčiji, Rusiji, Ukrajini in na balkanskem področju oziroma pripadajo ruski, grški, grško-kretski šoli ali novodobnim šolam ikonopisja. Njeni najljubši motivi so Mater Božja z detetom in angeli. Njihov izbor potrjuje težnjo po vsebinskem (duhovnem) sozvočju z ikono, ki zajema tako izbor motiva, čas, ko ta nastaja, in naposled končni izdelek.

V slikanju ikon lahko vidimo tudi obliko meditacije, ki omogoča odmik od vsakdanjih skrbi. Med slikarskim postopkom, ob nastajajoči sveti podobi se v slikarki rojeva veselje nad lepoto. Pri tem pa fizična lepota prehaja v duhovno, postopek slikanja pa omogoča tudi možnosti za poglabljanje v lasten duševni svet, iskanje miru, harmonije … Albina Nastran je poudarila: »Skozi poglede poduhovljenih svetih oseb se nas lahko dotika nek nedoločen mir, ki omogoča preseganje minljivosti, harmonija v ustvarjeni ikoni daje upanje, usklajenost linij in barv lahko terapevtsko deluje na naše ogroženo bitje.«

dr. Damir Globočnik