p. dr. Karel GržanIkona ne potrebuje podpisa. Ikona je podpis. Albina Nastran že peto leto v pisanju svetih podob zapisuje, podpisuje zgodbo matere. V njenih ikonah je predvsem materinska blagost in sočutnost. Žena je, mati je .V nekem trenutku jo je prevzela spoštljivost in svetost izraza, ki ga ikona izžareva v naš čas. V njej je zaznala tiste materam tako njim lastne blage navzočnosti, ki te prevzamejo. In čutila se je povabljena, da vstopi v posvečeni svet ikonopisja. Spoštljivo in skromno, ob učitelju ikonopiscu Mihajlu Jozafatu Hardiju, je spoznavala duhovne in zunanje zakonitosti, ki so potrebne, da se v ikonopiscu prebudijo tiste svete Prisotnosti, ki zaznamujejo ikono in po katerih prepoznamo pravo ikono in pravega ikonopisca.
Zanimivost našega časa je, da se ponovno zaziramo v svete podobe ikon. V njih prepoznavamo tisto spoštljivost in nedorečenost, ki je potrebna, ko pristopaš k stvarstvu in v njem k sočloveku in po njem k Bogu. Zahodni človek se je v nekem trenutku občudujoče zazrl v Giottove freske, na katerih je bila izrazu človeka odvzeta ikonopisna presežnost. Človek se je predal predrznosti, da bi sebi in vsemu do koder seže njegov pogled, odvzel tančico presežnosti. In spoznali smo, da kdor sebe, celotno stvarstvo, celo Boga samega ponižuje v dorečeno razpoznavnost, osiromaši svoje življenje – ustavlja pot v pozunanjenem cilju in v nekem trenutku se zazna kot ujetnik lastnih dorečenosti.
Spoznanja in izrazi, ki budijo občudovanje, ne ustavljajo človekovega hrepenenja po nadaljnjem preraščanju, ki obeta nova presenečenja in nepričakovane, nikoli ustavljene možnosti preseganja in zato občudovanja. Ne gre več za ujetost, pač pa za prodor v globino. Ikona ne ujame človeka v dokončno prepoznavnost. Liki na njej niso zemeljsko dorečeni in prav zato nas ikona postavlja pred možnost lastnega spoznavnega, duševnega in duhovnega preraščanja. Ikona je lepa v nepredvidljivih možnostih, ki jih ponuja iščočemu človeku.
Tudi zato se danes vse pogosteje vračamo k ikoni in z občudovanjem zremo na ikonopisje. Zaznali in spoznali smo, da je vendarle človek in celotno stvarstvo tudi presežno. Fotografija je odtis na zunaj prepoznane stvarnosti, slikarstvo pa išče izraz globljih, očem nevidnih resničnosti.
Sodobni umetniški izrazi so eno samo veliko iskanje, kako izraziti očem nevidne, a v sebi tako resnično zaznane razsežnosti. Sodobno slikarstvo je eno samo veliko poskušanje kako osvoboditi človeka iz manipulativne dorečenosti. Ikonopisje je najdenje izraza, ki ohranja globoko spoštljivost tako do Boga kot človeka in celotnega stvarstva.
Albina Nastran vstopa po zakonitostih pravega ikonopisja v čudoviti svet božjega, ki išče svoj odsev v ikonah, teh svetih podobah, ki nas pritegujejo in mamijo iz prostorsko časovnih ujetosti. Iz senc in podob k Svetlobi in Resnici.

p. dr. Karel Gržan

Ker želi človek v svoji radovednosti sebi in vsemu odvzeti tančico presežnosti, ohranja ikona spoštljivost v skrivnostni nedorečenosti.

» Ni komentarjev

016 - Božja Mati z detetom

MATI BOŽJA Z DETETOM, 25 x 35 cm, pol okrogla, 2004
Material: jajčna tempera na lesu, umetna pozlata,
Vir: neznana reprodukcija.


» Ni komentarjev

013 - Gospodovo rojstvo

BOŽJA MODROST, 31 x 40 cm, 2004
Material: jajčna tempera na lesu, pozlata 23 karatno zlato,
Vir: Zasebna zbirka, Italija, 1747.


» Ni komentarjev

012 - Gospodovo rojstvo

GOSPODOVO ROJSTVO, 31 x 40 cm, 2004
Material: jajčna tempera na lesu, pozlata 23 karatno zlato,
Vir: Galerija Tretjakov, Moskva, 15. stol.


» Ni komentarjev

Boštjan Soklič, umetnostni zgodovinarKot predmet religioznega čaščenja ima ikona v svetu vzhodnega krščanstva centralno vlogo. Po pravoslavnem pojmovanju združuje ikona dve dimenziji: teološko in umetniško. V teološkem smislu je ekvivalentna evangelijem, ker z vizualnimi sredstvi podaja natanko tisto, kar sveto pismo sporoča z besedami. Ikona sicer izhaja iz židovsko-gnostično-helenistične tradicije, ki je obstajala še v dobi zgodnjega krščanstva. Znotraj ikonopisja je znanih več šol, ki so se skozi stoletja uveljavile s svojimi značilnostmi. Slikanje oz. pisanje ikon je iz Bizanca postopoma prodiralo v Rusijo, pa proti zahodni jadranski obali, v Benetke in Rim, južno Italijo in Dalmacijo, kjer so ikone že za časa srednjega veka imele dokaj pomembno vlogo v različnih, bolj zasebnih, intimnih oblikah izkazovanja pobožnosti. V umetniškem smislu so te zgodnje ikone združevale elemente zahodnoevropskih umetnostnih stilov (romanika, gotika) in vzhodnih teološko-estetskih kanonov. Iz Italije in z balkanskega polotoka so ikone zašle tudi v naše kraje, vendar pa se je njihova raba omejevala predvsem na samostane ter redke duhovne in plemiške kroge. Med našim preprostim ljudstvom se priljubljenost ikon ni razširila. Vzroke za to je mogoče najti v drugačni naravi zahodnoevropskega bogoslužja in delno tudi v ukrepih reformacije, ki so zavrli nastajanje »svetih podob«. Kakorkoli že, originalne pravoslavne ikone v slovenskem prostoru obstajajo; so maloštevilne, toda pomembne zaradi svoje častitljivosti, zgodovine, vsebine in umetniške vrednosti.

Vloga Albine Nastran pri »slovenskem« ikonopisju je večplastna. Je slikarka ikon, poznavalka ikonopisja in raziskovalka ikonopisnega gradiva, ki se nahaja v slovenskih cerkvah in muzejih. S svojim aktivnim poseganjem v motivne domene, ne čisto običajne za zahodnoevropskega likovnega ustvarjalca, se Albina Nastran avtomatično umešča med tiste redke domače avtorje, ki si drznejo preseči nenapisane norme in meje; spada namreč med izbrance, ki so sposobni v polni meri podoživeti ter razvijati neko sicer sorodno, a vseeno tuje kulturnozgodovinsko izročilo, srž njegove sporočilnosti pa neomadeževano prenesti naprej. Umetnica preslikava motive znanih in neznanih avtorjev, po večini pravoslavne veroizpovedi, pri tem ohranja verodostojnost klasičnega slikarskega pristopa, značilnega za tovrstno umetnost, sočasno pa ustvarja originalne kreacije, ki ne odstopajo od uveljavljenih historičnih načinov podajanja izbrane tematike bolj, kakor je to dopustno. Dobro poznavanje različnih tehnik, začinjeno s pedantnostjo, potrpežljivostjo in smislom za likovno izražanje slikarki omogoča v kontekst ikonskega slikarstva vnašati lastne impulze in subtilne barvne poudarke. Z ustrezno artikulacijo plemenitih oblik, povezanih v uravnoteženo kompozicijsko celoto po vseh pravilih ikonopisja dosega ustrezno liričnim atmosfero z intimnim nabojem, ki prevaja fizično lepoto v metafizično.

Presenetljiva, a globoka in iskrena je zagledanost Albine Nastran v prelestne ikone, posebej vznemirljivo je njeno močno nagnjenje do ikonopisja. Očitno ji ta posebna likovna izpoved in stilna usmeritev v največji meri omogoča odraziti njen lastni intimni svet umetniških predstav, po oblikah in barvah zasidranih v bogati bizantinski umetnostni dediščini, izpolnjeni s sakralnostjo v najžlahtnejšem smislu. Gre za globalno izkušnjo življenja, ki jo slikarka skozi univerzalnost te specifične simbolne likovne govorice podaja gledalcu v razmislek in meditacijo. Avtoričin čisto konkreten cilj je negovanje in afirmiranje umetniške tradicije vzhodnega krščanstva in srednjeveške tehnologije po vzoru starih mojstrov. S posebno občutljivostjo in likovno rafiniranostjo nam ponuja liričnost, poetičnost, čistost in vedrino, skratka tisto neštetokrat interpretirano lepoto, ki jo pojmovno označuje grška beseda kalos, kar pomeni enotnost lepega in dobrega. Sooča nas z izbrušenimi dragulji v katerih odsevajo delčki večne nebeške liturgije.

Boštjan Soklič, umetnostni zgodovinar

» Ni komentarjev

Tu spodaj je nekaj vpisov v knjigo gostov, lepo pa ste vabljeni da na dnu strani tudi sami pustite svoj odziv, vtis ali misel ob ogledu ikon. Za vpis v knjigo torej kliknite tule!

Prisrčna hvala!

» 8 komentarjev

avtor: Albina Nastran, Matej Nastran

avtor: Albina Nastran, Matej Nastran