p. dr. Karel GržanIkona ne potrebuje podpisa. Ikona je podpis. Albina Nastran že peto leto v pisanju svetih podob zapisuje, podpisuje zgodbo matere. V njenih ikonah je predvsem materinska blagost in sočutnost. Žena je, mati je .V nekem trenutku jo je prevzela spoštljivost in svetost izraza, ki ga ikona izžareva v naš čas. V njej je zaznala tiste materam tako njim lastne blage navzočnosti, ki te prevzamejo. In čutila se je povabljena, da vstopi v posvečeni svet ikonopisja. Spoštljivo in skromno, ob učitelju ikonopiscu Mihajlu Jozafatu Hardiju, je spoznavala duhovne in zunanje zakonitosti, ki so potrebne, da se v ikonopiscu prebudijo tiste svete Prisotnosti, ki zaznamujejo ikono in po katerih prepoznamo pravo ikono in pravega ikonopisca.
Zanimivost našega časa je, da se ponovno zaziramo v svete podobe ikon. V njih prepoznavamo tisto spoštljivost in nedorečenost, ki je potrebna, ko pristopaš k stvarstvu in v njem k sočloveku in po njem k Bogu. Zahodni človek se je v nekem trenutku občudujoče zazrl v Giottove freske, na katerih je bila izrazu človeka odvzeta ikonopisna presežnost. Človek se je predal predrznosti, da bi sebi in vsemu do koder seže njegov pogled, odvzel tančico presežnosti. In spoznali smo, da kdor sebe, celotno stvarstvo, celo Boga samega ponižuje v dorečeno razpoznavnost, osiromaši svoje življenje – ustavlja pot v pozunanjenem cilju in v nekem trenutku se zazna kot ujetnik lastnih dorečenosti.
Spoznanja in izrazi, ki budijo občudovanje, ne ustavljajo človekovega hrepenenja po nadaljnjem preraščanju, ki obeta nova presenečenja in nepričakovane, nikoli ustavljene možnosti preseganja in zato občudovanja. Ne gre več za ujetost, pač pa za prodor v globino. Ikona ne ujame človeka v dokončno prepoznavnost. Liki na njej niso zemeljsko dorečeni in prav zato nas ikona postavlja pred možnost lastnega spoznavnega, duševnega in duhovnega preraščanja. Ikona je lepa v nepredvidljivih možnostih, ki jih ponuja iščočemu človeku.
Tudi zato se danes vse pogosteje vračamo k ikoni in z občudovanjem zremo na ikonopisje. Zaznali in spoznali smo, da je vendarle človek in celotno stvarstvo tudi presežno. Fotografija je odtis na zunaj prepoznane stvarnosti, slikarstvo pa išče izraz globljih, očem nevidnih resničnosti.
Sodobni umetniški izrazi so eno samo veliko iskanje, kako izraziti očem nevidne, a v sebi tako resnično zaznane razsežnosti. Sodobno slikarstvo je eno samo veliko poskušanje kako osvoboditi človeka iz manipulativne dorečenosti. Ikonopisje je najdenje izraza, ki ohranja globoko spoštljivost tako do Boga kot človeka in celotnega stvarstva.
Albina Nastran vstopa po zakonitostih pravega ikonopisja v čudoviti svet božjega, ki išče svoj odsev v ikonah, teh svetih podobah, ki nas pritegujejo in mamijo iz prostorsko časovnih ujetosti. Iz senc in podob k Svetlobi in Resnici.

p. dr. Karel Gržan

Ker želi človek v svoji radovednosti sebi in vsemu odvzeti tančico presežnosti, ohranja ikona spoštljivost v skrivnostni nedorečenosti.

» Ni komentarjev

Tu lahko pustite vaš komentar

XHTML: lahko vodiš naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

avtor: Albina Nastran, Matej Nastran

avtor: Albina Nastran, Matej Nastran