Dragi prijatelji!

Vabimo vas na odprtje razstave ikon, ki bo v torek, 19. 3. 2013, ob 18. uri,
v Ruskem centru znanosti in kulture (RCZK),
na Ciril-Metodovem trgu 1 v Ljubljani.

Vljudno vabljeni!

—–

Na spletni strani Ruskega centra so po odprtju razstave zapisali:

19. marca se je v okviru dogodkov, posvečenih 1150-letnici slovanske pismenosti in kulture ter 1025-letnici sprejetja krščanstva v Rusiji, v Veliki dvorani Ruskega centra znanosti in kulture (RCZK) v Ljubljani, odprla osebna razstava ikon znane slovenske umetnice Albine Nastran z naslovom »Odsev večnosti«.

V Sloveniji je ženska, ki riše ikone, prava redkost. Risanje ikon je bilo vse življenje največji hobi Albine Nastran. Pred desetimi leti se je na razstavi ikon po naključju srečala z grško-katoliškim duhovnikom, ki je postal njen prvi učitelj ikonopisja, kar je bil začetek nove smeri v njenem ustvarjanju. Teme in motive za ikonopis umetnica črpa iz kulturnih zakladov grške, balkanske in predvsem, ruske tradicije. Več kot dvajset osebnih razstav Albine Nastran se je odvijalo po slovenskih in evropskih mestih. Ena od ikon, »Naša usmiljena gospa«, je bila leta 2006 podarjena papežu Benediktu XVI.

Številni gostje razstave v RCZK so si lahko ogledali ikone »Mati Božja z detetom«, »Beli angel«, »Nadangel Gabriel«, »Vladimirska gospa« in druge. Po kompleksnemu in delovno-intenzivnemu procesu risanja ikon z jajčno tempero na lesu z uporabo starih tehnik nanosa 23-karatnega zlata, ikonopisec poskuša priti do jedra slike in vdihniti v njo »novo energijo«. Ikone, ki jih je narisala Albina Nastran, odražajo spretnost, podedovano dediščino sveta starih slikarjev, »delce večne lepote« in hkrati tudi njen avtorski pogled.

Pred gosti je nastopil direktor Predstavništva Rossotrudničestva v Sloveniji, g. Rifat Pateev in predlagal izvedbo raszstave Albine Nastran v Rusiji. Župan mesta Škofja Loka, g. Miha Ješe, se je skupaj z umetnico, ki živi v tem mestu, zahvalil RCZK za možnost izvedbe razstave in izrazil upanje za nadaljevanje uspešnega sodelovanja.

Vljudno vas vabimo na odprtje razstave ikon v sredo, 4. marca 2009, ob 19. uri v Galerijo Ivana Groharja, Mestni trg 37.
Razstavo bo odprl župan Občine Škofja Loka, gospod Igor Draksler.

Jana Mlakar, direktorica Loškega muzeja

Vabilo in PDF formatu

ZA PRGIŠČE VEČNOSTI

Albina Nastran velja za eno redkih slovenskih ustvarjalk, ki se danes (še) ukvarja s slikanjem ikon. Ikona kot slika z versko vsebino, ima bogato in zakoreninjeno tradicijo, ki še danes dosledno upošteva mnoga,  v  preteklosti določena pravila,  minuciozna tehnika pa zahteva izjemno avtorjevo koncentracijo. Vse to lastni ustvarjalčevi avtonomiji resda narekuje nemalo omejitev, kar je današnjemu človeku pogosto tuje.  A njen duhovni vsebinski kontek omogoča specifičen ustvarjalni užitek, ki je navdihnil prav avtorje, kot je Nastranova.

Podoba ikone kot take je že v zgodnjem krščanstvu služila kot nekakšen mentalni stik ali duhovna povezava med vernikom in sveto osebo. Iz sebe naj bi izžarevala svetost, zato se je tudi kasneje ohranila tako v pravoslavnem verskem prostoru z močno bizantinsko tradicijo  kot tudi v zahodnem krščanstvu in doživela celo današnji čas – tudi po zaslugi ustvarjalcev, kakršna je Nastranova.  Motivno se je svet ikon vrtel zlasti okoli podob svetih oseb,kot sta npr.Jezus in  Marija, pa podob številnih svetnikov in različnih svetopisemskih prizorov. Nastranovi je že od vsega začetka najbolj ljub motiv Marije. V tem smislu se poslužuje različnih slikovnih predlog iz bogate svetovne zakladnice ikon; posega po virih tako iz grškega, ruskega, balkanskega, italjanskega kot tudi slovenskega prostora. Upodabljanje ikon je posebne vrste slikarsko ustvarjanje ali,  kot sama pravi, svojevrstno pisanje. Zahteva zelo mirno in spretno roko, visoko mero koncentracije, izostrene oči, občutek za detajle, zlasti pa potrpežljivost pri tem, dokaj zamudnem in skrajno počasnem opravilu.  V njenih ikonah je mnogo značilne  simbolike, od zlate barve, ki naj bi pomenila svetost, pa do obrazov, obrnjenih naravnost proti opazovalcu, ki omogoči očesni stik z vernikom.

V današnjem hitrem svetu, se zdi, da Nastranovo še toliko bolj privlači ta upočasnjen način dela. Omogoča ji beg v brezčasen svet duhovnega in kontemplacije, kar je tudi eno do biste ustvarjanja in konzumiranja ikone kot take nasploh. Ikono bi tako lahko razumeli tudi kot  univerzalno in pretočno energetsko polje nadnaravnega in mističnega, v katerem lahko pravzaprav vsakdo najde svojo obliko duhovnega miru, verovanja ali meditacije, ki ni nujno povezana le s svetniškim življenjem upodobljenih oseb. Ikone Nastranove učinkujejo resda arhaično, a ustvarjene so  tukaj in zdaj, kar tem podobam, vzetim iz preteklosti, daje svežo energijo. In čeprav sledijo originalnim predlogam, so avtorici ponudile  tudi prostor za lastno kreativno svobodo, predvsem skozi avtoričin lasten slikarski rokopis. Preko ikon Albine Nastran, tako lahko danes na avtentičen način ponovno podoživimo vzdušje minulega časa in prostora, pa tudi, kot sama pravi, »odsev večnosti«.

Barbara Sterle Vurnik, kustosinja Loškega muzeja Škofja Loka

BREZČASNE PODOBE PASIJONA

Temeljna zapoved ikonopisja veleva, da mora pravi ikonopisec v ikono dati čim manj sebe. Kajti resnični stvarnik slike je Bog, slikar je le posredujoči medij, ki drži čopič. No, lahko bi rekli, da gre kar za zavezo med njima; saj ko (na)slikaš ikono ima tudi ta nate poseben vpliv. Toda te podobe prav enako učinkujejo že tudi na nas gledalce. Ikone so posebne milostne podobe, ki nam vrnejo pogled.
Prav živo si lahko predstvljam avtorico  razstave gospo Albino Nastran, kako v spokojni tihoti pravoslavnega samostana naenkrat od njih ni več mogla, niti hotela, odvrniti pogleda. Saj, podobe ikon nam prinašajo mir, “ki ni od tega sveta”. In še nekaj je, kar so nam prinesle ikone. Ikone, ki so k nam prišle z Vzhoda, predvsem iz Bizanca, so zelo močno vplivale na zahodno likovno umetnost, posebej na slikarstvo in pasijonske podobe. Od tod do liturgičnih pasijonskih dram je bil potem le še korak…

Leta 1721 je v našem mestu nastalo prvo dramsko besedilo v slovenskem jeziku.
Oživljene podobe “Škofjeloškega pasijona”, ki bodo letošnjo pomlad znova oživile ulice starodavnega mesta, je potemtakem porodila neka brezčasna pasijonska ikona. Nemara prav takšna, kot je nagovorila gospo Albino Nastran.

Igor Draksler, župan Občine Škofja Loka

Škofjeloška slikarka Albina Nastran se je za slikanje ikon odločila pred okrog desetimi leti. Prelomno je bilo naključno srečanje z ikonami na razstavi v Kamniku. Korak od ljubiteljske slikarke, ki slika akvarele in slike, krajine, tihožitja in druge motive, do ikonopisca (slikarja oziroma pisca ikon) je bil skrbno premišljen ter obenem pogojen in ubran z avtoričinim čustvenim in miselnim dojemanjem življenja in duhovnosti.

Albina Nastran se je postopoma poglabljala v skrivnosti ikonopisja oziroma izdelave ikon, Njen prvi učitelj ikonopisja je bil oče Mihajlo Jozafat Hardi iz Metlike. Obiskovala je tečaj, ki ga v Katoliškem domu prosvete v Tinjah vodi mag. Silva Božinova Deskoska iz Bolgarije. Njena tretja mentorica je bila akad. slikarka, specialistka za ikonopisje in freskanstvo Danica Dšišović iz Užic. Prisluhnila je tudi nasvetom hrvaškega ikonopisca Borisa Grkovića.

Trdimo lahko, da se je Albina Nastran temeljito, s pravo študijsko predanostjo s pomočjo omenjenih mentorjev in literature poglobila v motivni svet ikon, v različne šole in tehnološke postopke pisanja ikon: v izdelavo reliefne risbe, v tehniko zlatenja in načine nanašanja barvnih plasti. Naša slikarka torej premore veliko mero potrpežljivosti, koncentracije in vztrajnosti, kar so lastnosti, ki jih mora imeti vsak ikonopisec. Šele po dveh letih priprav se je odločila resneje poprijeti za slikarski čopič. Ikone je prvič predstavila javnosti na skupinski razstavi v minoritskem samostanu v Ptuju leta 2003. Zadovoljstvo nad doseženim je bila velika vzpodbuda za nadaljnje delo. Sledile so samostojne razstave v Škofji Loki 2004, Tržiču, Ljubljani idr.

Slikanje ikon v tehniki jajčne tempere na deščico iz lipovega lesa je zahtevna dejavnost. Slikar lahko uporabi samo stare slikarske postopke in materiale. Pazljivo mora pripraviti slikarsko podlago iz bolonjske krede in kleja, pritrditi lističe pozlate in v pravilnem zaporedju nanizati plasti poslikave. Tudi motivika ikon, na katerih so predstavljeni Jezus, Marija, svetniki, svetniški dogodki in svetopisemske zgodbe, je natančno določena. Pravoslavni kristjani verujejo, da ikona izžareva svetost in ustvarja povezavo med verniki in osebo, ki jo ikona prikazuje. Zato so obrazi na ikonah obrnjeni naravnost proti opazovalcu. V prvih ikonah naj bi bile ohranjene glavne poteze oziroma videz svetih oseb, zato jih slikarji morajo uporabiti za predloge. Kompozicija je uravnotežena, uporabljena je t. i. »obrnjena perspektiva« (oddaljene osebe in predmeti se ne manjšajo, ampak večajo). Svete osebe so predstavljene ploskovno in nerealistično, saj je pri ikonah najpomembnejši njihov simbolni pomen. Velikost, položaj in hierarhija svetih oseb so točno določeni. Veliko mora biti zlate barve, ki simbolizira nebesa. Obrisi, prehodi in kontrasti so ostri, vendar mora ikona delovati nematerialno. Slikar potrpežljivo preslikava oziroma slika ikone po predlogah in po točno določenih pravilih in zaporedju, zato se imenuje ikonopisec.

Ikonopisec mora slediti vsem glavnim značilnostim predloge, vendar vselej pušča na ikoni sledi svojega likovnega rokopisa, pa tudi dojemanja upodobljenega motivnega in duhovnega sveta. »Zmeraj se pri deli izražam tudi osebno, tako da v vsaki podobi ostane del mene,« je poudarila Albina Nastran v intervjuju, ki je bil leta 2006 objavljen v Ločanki (priloga Gorenjskega glasa).

Pater dr. Karel Gržan je ob razstavi ikon Albine Nastran v Galeriji Družina v Ljubljani leta 2007 zapisal: »Ikona se ne riše, ampak se piše, kot se piše zgodba nekega življenja. Na videz piše ikonopisec zgodbo nekega drugega življenja – svetnika, Marije, Jezusa …, dejansko pa v ikoni zapisuje zgodbo svojega čutenja, svojega doživljanja življenja. Svojo nemoč izlije pred Boga, da lahko sam Bog vstopi in se prebudi na dnu te nemoči kot Svetloba življenja. Zato je pisanje ikone za ikonopisca tako odrešujoče in prav zato ima nastajanje ikone določene zahteve. Zahteva območje Svetega, v katerem se svetljenje ikone in ikonopisca dogaja hkrati.«

Zato tudi pri Albini Nastran za vsako novo uspelo, pretanjeno naslikano ikono lahko rečemo, da je hkrati kopija starejše predloge in originalno delo.

V motivih ikon so nakopičene izkušnje stoletij. Svojevrsten nematerialni, duhovni naboj, žarčenje duhovne ideje lahko začutimo tudi tedaj, ko ikone opazujemo z laičnega stališča, kot likovne izdelke z umetniško vrednostjo.

Duhovno podstat povezujemo z ikonami tako v vzhodnem kot zahodnem krščanstvu, čeprav so v slednjem ikone mnogo redkejše, izdelane pod vzhodnokrščanskimi vplivi in nimajo več vloge v bogoslužju oziroma nam njihova prvotna teološka vloga ni več znana.

Albina Nastran posega po motivih ikon, ki so nastale v Grčiji, Rusiji, Ukrajini in na balkanskem področju oziroma pripadajo ruski, grški, grško-kretski šoli ali novodobnim šolam ikonopisja. Njeni najljubši motivi so Mater Božja z detetom in angeli. Njihov izbor potrjuje težnjo po vsebinskem (duhovnem) sozvočju z ikono, ki zajema tako izbor motiva, čas, ko ta nastaja, in naposled končni izdelek.

V slikanju ikon lahko vidimo tudi obliko meditacije, ki omogoča odmik od vsakdanjih skrbi. Med slikarskim postopkom, ob nastajajoči sveti podobi se v slikarki rojeva veselje nad lepoto. Pri tem pa fizična lepota prehaja v duhovno, postopek slikanja pa omogoča tudi možnosti za poglabljanje v lasten duševni svet, iskanje miru, harmonije … Albina Nastran je poudarila: »Skozi poglede poduhovljenih svetih oseb se nas lahko dotika nek nedoločen mir, ki omogoča preseganje minljivosti, harmonija v ustvarjeni ikoni daje upanje, usklajenost linij in barv lahko terapevtsko deluje na naše ogroženo bitje.«

dr. Damir Globočnik

Albina Nastran iz Škofje Loke v pisanju svetih podob zapisuje, podpisuje zgodbo matere.

Albina Nastran:
“Mati Božja je moj najbolj priljubljeni motiv.”
(foto:T. Petelinšek)

»Ikone se prebujajo v zbranosti, ikonopisec mora biti umirjen, pomirjen z Bogom, s seboj, z drugimi. Vstopiti moraš v ozračje svetega,« pravi ikonopiska Albina Nastran, ki je v svet pisanja ikon vstopila pred dobrimi osmimi leti. Po ogledu razstave ikon Mihajla Hardija je začela prebirati literaturo s tega področja, študirala različne šole in tehnike pisanja ikon; teoretično znanje je preizkusila v pisanju prve ikone šele dve leti po tem. »Tehnično znanje je pomembno, ni pa dovolj. Potrebna je tudi duhovna priprava, umirjenost, spoštljiv odnos do tega, kar delaš. Nastajanje ikone je pot potrpežljivosti, je šola vztrajanja,« pravi Nastranova. Mati božja je njen najbolj priljubljen motiv. Ko si je sin Matej za novomašno podobico izbral motiv z njene ikone, Marijo z Jezusom, jo je to posebej ganilo. »Z odkrivanjem ikonopisja, z vstopanjem v čudoviti svet božjega, ki ga doživljam v odsevu ikon, ki me duhovno bogatijo, sem povezana s sinom duhovnikom.« Ikona se ne riše, ampak piše, kot se piše zgodba nekega življenja, je ob razstavi v galeriji Družina zapisal Karel Gržan. »Na videz piše ikonopisec zgodbo nekega drugega življenja – svetnika, Marije, Jezusa, dejansko pa v ikoni zapisuje zgodbo svojega čutenja, svojega doživljanja življenja. Zato je pisanje ikone za ikonopisca tako odrešujoče in prav zato ima nastajanje ikone določene zahteve. Zahteva območje Svetega, v katerem se svetlenje ikone in ikonopisca dogaja hkrati.«

Članek s strani http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/13B018E85C87F3C9C12572E40039C7F9?OpenDocument
PDF verziija

Misli ob izpostavljenih ikonah Albine Nastran

Ikona ohranja sama v sebi duhovno moč in zato privlačnost za naše življenje. Zaznamovana je s konkretno zgodbo, ki je zapisana na kosu lesa v skrajnem realizmu človeške nemoči, trpljenja, negotovosti …, pa vendarle v tej isti podobi v optimizmu svetlobe, uresničenosti in odrešenosti. V temini človeške nemoči se je prebudila Svetloba in zaznamovala neko zgodbo življenja s tistim žarom, ki privlači. Zato ikona sama po sebi na neki nezavedni ravni človeka osvobaja pesimizma in ga priteguje v bolj odrešene dimenzije, ki so dane slehernemu kot možnost.
Ikona se ne riše, ampak se piše, kot se piše zgodba nekega življenja. Na videz piše ikonopisec zgodbo nekega drugega življenja – svetnika, Marije, Jezusa …, dejansko pa v ikoni zapisuje zgodbo svojega čutenja, svojega doživljanja življenja. Svojo nemoč izlije pred Boga, da lahko Bog sam vstopi in se prebudi na dnu te nemoči kot Svetloba življenja. Zato je pisanje ikone za ikonopisca tako odrešujoče in prav zato ima nastajanje ikone določene zahteve. Zahteva območje Svetega, v katerem se svetljenje ikone in ikonopisca dogaja hkrati.

Na ikoni se prebuja sveta podoba, ki je le odsev Svetlobe, prebujene po ikonopiscu. Želja ikonopisca je, da se tako odpre Bogu, da je ikona po človeku delo Boga samega, ali kot pravi stari izraz, da je »neustvarjena s človeško roko«. To, kar zreš, je ponovna inkarnacija Božjega v človeško. Zato se pred pravo ikono globoko priklanjaš v spoštovanju in prevzetosti in prav takšne so ikone ikonopiske Albine Nastran, ki bodo-so v teh dneh izpostavljene v galeriji založbe Družina.

Gospe Albini Nastran ob tem dogodku čestitam!

dr. Karel Gržan

V srednjem veku so imela mesta in pokrajine Rusije različen pomen in vlogo. Ko je Kijevska država v XII. stol. razpadla na posamezne fevdalne kneževine, se je rodila druga država z novo prestolnico Vladimir. Mesto se je razcvetelo v kulturno in duhovno središče srednjeveške Rusije z neštetimi umetniškimi šolami. Iz tega obdobja poznamo ikono Vladimirsko Bogorodico, eno najstarejših in največjih svetinj Rusije, ki se danes nahaja v zbirki Tretjakovske galerije v Moskvi.

V nadaljnjem razvoju je izjemno kulturno središče postalo mesto Novgorod, ki je zaradi dobrih trgovskih povezav sprejemalo vplive tako severnih kot južnih dežel Evrope. Pomembno obdobje v zgodovini srednjeveške novgorodske umetnosti je slikanje ikon, ki so se ohranile do danes.

V XII. stol. je bil v vseh ruskih krajih velik bizantinski vpliv slikanja. V večini primerov so upodobljeni temnopolti vzhodnjaški obrazi močno črnih, resnih in žalostnih oči ter splošno prevladujoči odtenki mračne oker barve. Liki so ravnodušni do okolice, kot da lebdijo v praznem prostoru.

V XIII. stol. so v Novgorodu ustanovili lastno šolo ikonopisja, ki je prekinila dolgoletne vezi z Bizancom in nadzorom Carigrada. Svetniki dobivajo bolj ruske poteze. Nežni slikarski stil prepušča prostor močnemu, včasih malo grobemu, bolj izrazitemu stilu. Pogosto srečamo močne barvne kontraste, na primer med rdečo in zeleno modro. Pojavijo se močno rdeča ozadja, ki postanejo tako priljubljena, da se neprestano pojavljajo do XV. stol.

V XIV. in XV. stol. doživi novgorodska šola ikonopisja razcvet. Močne in vesele barve zamenjajo skope in stroge odtenke prejšnjega obdobja. Na eni ikoni se pojavlja več svetnikov hkrati, podobe postajajo manjše, vse več je dinamičnih prizorov ( na primer kako Sv. Jurij s polnim zamahom kopja pobije zmaja ). Ozadje ni več enolično ali nedoločno. V ozadju se pojavljajo zgradbe, drevesa, kamnite skale, votline. Enolično pobarvano ozadje je samo pri obrednih ikonah, ki prikazujejo Jezusa Kristusa, Marijo, Janeza Krstnika in preroke. V XVI. In XVII. stol. novgorodska šola doživlja svoj počasni zaton. Začenja se zgledovati po moskovskem okusu, novgorodske ikone se več ne ločijo od moskovskih.

V Moskvi je prva leta XV. stol. delal zelo ustvarjalen slikar Teofan Grk, ki je prišel iz Bizanca. Iz tega časa je ohranjenih manj ikon. Njegova dela, tako freske kot ikone, kažejo strastno patetiko. Prepoznavna so po impresivnosti, barvah, potezah. Njegovi obrazi so temne polti, strogega izraza, izpostavljeni deli na licu imajo krepke poteze bele barve. Bil je občudovan tako po slikanju kot po izredni osebnosti, modrosti in izobraženosti. Posebej lepe so ikone Bogorodice, Sv. Janeza Krstnika in apostola Pavla.

Največji ruski srednjeveški ikonopisec je rahločutni Andrej Rubljov. Ta ocena velja od začetka, skozi vsa stoletja, do danes. Rodil se je v Moskvi v drugi polovici XIV. stol. in verjetno 1411 leta naslikal svojo najslavnejšo ikono Sv. Trojica, ki jo danes hranijo v Tretjakovski galeriji. Tak način upodobitve se imenuje »Starozavezna Trojica« (poznamo še »Očetovstvo« in »Novozavezno Trojico).

Moskovsko slikarstvo je v XV. in XVI. stol. tesno povezano z imenom Dionizija. Živel je približno v drugi polovici XV. stol. in kot izreden talent užival ugled v vsej svoji dobi ustvarjanja. Imel je delavnico s pomočniki, zelo veliko ustvarjal, vendar se je ohranilo le malo ikon, od teh je avtor dve podpisal.
Lep primer Dionizijevega stila je ikona Križanje iz leta 1500, ki se danes nahaja v Tretjakovski galeriji. Dionizij je prefinjeni mojster. Njegovi liki so namenoma podaljšani, z drobnimi pestmi, stopali in glavami, z nežnimi potezami obrazov, ki so lepi. Svetniki so si podobni, ni naglih kretenj, vse je odmerjeno, slovesno. Upodobljenim božjim poslancem so tuje človeške strasti, žareče barve poudarjajo praznično in vzvišeno razpoloženje. Tak način slikanja je bil v tistem času, času političnega in kulturnega razcveta, zelo priljubljen.

Veliko se je gradilo, umetniki vseh vrst so prihajali v Moskvo. Tako v XVI. stol. izginja značaj lokalnih šol. V času vladavine Ivana Groznega (1547-1584), težkem času mrkega cesarjevega pogleda, so se razpršile svetle podobe Rubljova, Dionizija in njunih naslednikov. V ikonah se je pojavila celo podoba cesarja -moskovskega samodržca. Značilno za to obdobje je, da se pojavljajo v večjem številu ikone s prizori iz življenja svetnikov. V sredi je naslikana svetnikova podoba, ob robovih pa sličice s prizori iz njegovega življenja.

V tem času so se pojavile prve tiskane knjige in napoved zatona srednjeveške likovne umetnosti.

Ikona ne potrebuje podpisa. Ikona je podpis. Albina Nastran iz Škofje Loke že sedmo leto v pisanju svetih podob zapisuje, podpisuje zgodbo matere.

Ali je vaše zanimanje za ikonopisje povezano s sinovo odločitvijo za duhovniški poklic?

Matej je vstopil k bratom kapucinom tri leta prej, preden sem se srečala z ikonami. Do umetnosti in slikarstva sem imela vedno poseben odnos, zelo me je privlačilo zgodnjekrščansko slikarstvo. Kolikor mi je čas dopuščal, sem se rada preizkušala v akvarelu in oljni tehniki, motivi pa so bili predvsem krajina in cvetje. Ko pa sem si v Kamniku ogledala razstavo ikon očeta Mihajla Hardija, sem se želela preizkusiti v ikonopisju. Začela sem prebirati literaturo s tega področja, študirala sem zgodovino, pomen, različne šole in tehnike pisanja ikon. Teoretično znanje sem preizkusila šele po dveh letih.

Mislim, da direktne povezave z mojo ljubeznijo do pisanja ikon ter sinovo odločitvijo za duhovniški poklic ni. Z odkrivanjem ikonopisja, z vstopanjem v čudoviti svet božjega, ki ga doživljam v odsevu ikon, teh svetih podobah, ki me pritegujejo in duhovno bogatijo, pa sem povezana s sinom.

Ikona Matere božje, ki ste mu jo napisali za novomašno podobico, izraža posebno milino …

Mati božja je moj priljubljen in najpogostejši motiv na ikonah. Ko je Matej končal študij, sem mu za diakonsko posvečenje podarila ikono Marije z Jezusom. Ko pa je ob pripravah na mašniško posvečenje za podobice izbral tudi ta motiv, me je posebej ganilo …

Vaše ikone so preslikava že narisanih motivov. Je to pravilo za vse ikonopisce?

Ikone so lahko kopije in izvirniki hkrati. Motive izbiram z grškega, ruskega, ukrajinskega in balkanskega področja. S preslikavanjem motivov znanih in neznanih avtorjev ne smem izgubiti glavnih potez predloge, hkrati pa sama ustvarjam, puščam na ikoni svojo sled. To je tako kot pri pisavi. Vsi se učimo pisati črke, ki imajo točno določene oblike in značilnosti, ko pa jih obvladamo, imamo vsak svojo razpoznavno pisavo. Tako je ikona izvirna stvaritev, v katero vtkem tudi del sebe, svojega doživljanja.

Vedno znova skušam doseči liričnost, čistost in vedrino, skratka enotnost lepega in dobrega, kar ikona lahko odseva. Da bi to lahko videli, se moramo odpreti, gledati s srcem.

Kakšno je razmerje med tehniko (znanjem) in duhovnostjo pri pisanju ikon?

Oboje je potrebno v enaki meri. Kot sem že omenila, sem dve leti študirala tehniko in zgodovino ikonopisja, preden sem napisala prvo ikono. Potem pa je treba teorijo utrditi s prakso, z veliko vaje in vztrajnosti. Tehnična izvedba je pomembna, ni pa dovolj. Za pisanje ikon je potrebna tudi duhovna priprava, umirjenost, spoštljiv odnos do tega, kar delaš. Nastajanje ikone je pot potrpežljivosti, je šola vztrajanja, natančnosti.
Ob plemenitih oblikah, povezanih v uravnoteženo kompozicijsko celoto, z upoštevanjem pravil ikonopisja ikona izraža lirično atmosfero z intimnim nabojem, ko prevaja fizično lepoto v metafizično …

Veliki ikonopisec Andrej Rubljov je molil in se postil tri leta, preden je začel pisati ikono Presvete Trojice …

Ikone se prebujajo v zbranosti, ikonopisec mora biti umirjen, pomirjen z Bogom, s seboj, z drugimi. Naš Matej bi rekel: »Potrebno je čisto srce.« Vstopiti moraš v ozračje svetega, božjega. Tako kot človek tudi ikona »zori« počasi, postopno.

Koliko časa pišete ikono?

Če je deska s podlago že pripravljena in le nanesem zlato in pigment, je potrebno okoli 50 ur dela. Ikona se vedno piše na trdo podlago, kamen ali les, kar kaže na zemeljsko stvarnost. Podlago nanesem na skrbno izbrano, pravilno posušeno in izdelano desko iz lipovega lesa. Potrebno je veliko premazov iz bolonjske krede in kleja, da dobim dobro podlago za kvalitetno poslikavo. Zahtevno delo je nanos zlatih lističev. Potrebna je mirna roka in zajeta sapa, sicer bi listič odfrčal na nepravo mesto. Nato sledi čiščenje, glajenje in zaščita zlate površine. V jajčni emulziji raztopljene barvne pigmente nanašam na pripravljeno podlago tako, da nanesem najprej temno barvo, nato pa vedno svetlejšo. Potrebno je mnogo nanosov, da dosežem enakomeren prehod od temnega k svetlemu. V procesu nastajanja podobe, v procesu »svetljenja« se med menoj in podobo gradi odnos, postajava prijateljici … Ko je gotova, jo rada prenesem v kuhinjo; večkrat še preverjam, ali ji še kaj ne manjka, ali je potrebno še kaj izpopolniti, popraviti, dokler v določenem trenutku ne zablesti. Zame je potem najlepša in lepo je, če lahko delim to zadovoljstvo še s kom. Vsaka ikona ima svojo zgodbo nastajanja.

Na razstavljenih ikonah je veliko zlate …

Zlato poudari veličino, svetost. Vedno več zlata uporabljam, pa se mi zdi, da še premalo.

Zakaj se na ikono ne podpišete?
Moje ime ni pomembno, v ospredju ni moje delo, pomembna je vsebina. Poudarek je na ikoni, sveti podobi ali svetopisemski zgodbi. Kadar slikam naravo, se podpišem. Ikona pa je po človeku delo Boga samega, ali kot beremo v stari literaturi, je »neustvarjena s človeško roko«.

Ksenja Hočevar

Objavljeno v Družini št. 24/2006 (11.6.)