Vljudno vas in vaše prijatelje
vabimo na odprtje razstave,
ki bo v petek, 9. aprila 2010, ob 18. uri
v Galeriji mežnariji
na Trdinovem trgu 11 v Mengšu.
Razstavo si bo mogoče ogledati do petka, 23. aprila 2010, vsak dan med 17. in 19. uro.
Ob nedeljah in praznikih bo razstava zaprta.
Oseba za stike za Galerijo mežnarijo: Janez Škrlep, 031 395 719, in Peter Škrlep, 031 887 125.
Organizatorja: Kulturno društvo Franca Jelovška Mengeš in Mestni muzej Mengeš.
Razstavo so omogočili: Občina Mengeš, Župnija Mengeš in Primer d.o.o.
Kulturno društvo Franca Jelovška Mengeš, Slovenska cesta 30, 1234 Mengeš.
Vljudno vas vabimo na odprtje razstave ikon v sredo, 4. marca 2009, ob 19. uri v Galerijo Ivana Groharja, Mestni trg 37.
Razstavo bo odprl župan Občine Škofja Loka, gospod Igor Draksler.
Albina Nastran velja za eno redkih slovenskih ustvarjalk, ki se danes (še) ukvarja s slikanjem ikon. Ikona kot slika z versko vsebino, ima bogato in zakoreninjeno tradicijo, ki še danes dosledno upošteva mnoga, v preteklosti določena pravila, minuciozna tehnika pa zahteva izjemno avtorjevo koncentracijo. Vse to lastni ustvarjalčevi avtonomiji resda narekuje nemalo omejitev, kar je današnjemu človeku pogosto tuje. A njen duhovni vsebinski kontek omogoča specifičen ustvarjalni užitek, ki je navdihnil prav avtorje, kot je Nastranova.
Podoba ikone kot take je že v zgodnjem krščanstvu služila kot nekakšen mentalni stik ali duhovna povezava med vernikom in sveto osebo. Iz sebe naj bi izžarevala svetost, zato se je tudi kasneje ohranila tako v pravoslavnem verskem prostoru z močno bizantinsko tradicijo kot tudi v zahodnem krščanstvu in doživela celo današnji čas – tudi po zaslugi ustvarjalcev, kakršna je Nastranova. Motivno se je svet ikon vrtel zlasti okoli podob svetih oseb,kot sta npr.Jezus in Marija, pa podob številnih svetnikov in različnih svetopisemskih prizorov. Nastranovi je že od vsega začetka najbolj ljub motiv Marije. V tem smislu se poslužuje različnih slikovnih predlog iz bogate svetovne zakladnice ikon; posega po virih tako iz grškega, ruskega, balkanskega, italjanskega kot tudi slovenskega prostora. Upodabljanje ikon je posebne vrste slikarsko ustvarjanje ali, kot sama pravi, svojevrstno pisanje. Zahteva zelo mirno in spretno roko, visoko mero koncentracije, izostrene oči, občutek za detajle, zlasti pa potrpežljivost pri tem, dokaj zamudnem in skrajno počasnem opravilu. V njenih ikonah je mnogo značilne simbolike, od zlate barve, ki naj bi pomenila svetost, pa do obrazov, obrnjenih naravnost proti opazovalcu, ki omogoči očesni stik z vernikom.
V današnjem hitrem svetu, se zdi, da Nastranovo še toliko bolj privlači ta upočasnjen način dela. Omogoča ji beg v brezčasen svet duhovnega in kontemplacije, kar je tudi eno do biste ustvarjanja in konzumiranja ikone kot take nasploh. Ikono bi tako lahko razumeli tudi kot univerzalno in pretočno energetsko polje nadnaravnega in mističnega, v katerem lahko pravzaprav vsakdo najde svojo obliko duhovnega miru, verovanja ali meditacije, ki ni nujno povezana le s svetniškim življenjem upodobljenih oseb. Ikone Nastranove učinkujejo resda arhaično, a ustvarjene so tukaj in zdaj, kar tem podobam, vzetim iz preteklosti, daje svežo energijo. In čeprav sledijo originalnim predlogam, so avtorici ponudile tudi prostor za lastno kreativno svobodo, predvsem skozi avtoričin lasten slikarski rokopis. Preko ikon Albine Nastran, tako lahko danes na avtentičen način ponovno podoživimo vzdušje minulega časa in prostora, pa tudi, kot sama pravi, »odsev večnosti«.
Barbara Sterle Vurnik, kustosinja Loškega muzeja Škofja Loka
BREZČASNE PODOBE PASIJONA
Temeljna zapoved ikonopisja veleva, da mora pravi ikonopisec v ikono dati čim manj sebe. Kajti resnični stvarnik slike je Bog, slikar je le posredujoči medij, ki drži čopič. No, lahko bi rekli, da gre kar za zavezo med njima; saj ko (na)slikaš ikono ima tudi ta nate poseben vpliv. Toda te podobe prav enako učinkujejo že tudi na nas gledalce. Ikone so posebne milostne podobe, ki nam vrnejo pogled.
Prav živo si lahko predstvljam avtorico razstave gospo Albino Nastran, kako v spokojni tihoti pravoslavnega samostana naenkrat od njih ni več mogla, niti hotela, odvrniti pogleda. Saj, podobe ikon nam prinašajo mir, “ki ni od tega sveta”. In še nekaj je, kar so nam prinesle ikone. Ikone, ki so k nam prišle z Vzhoda, predvsem iz Bizanca, so zelo močno vplivale na zahodno likovno umetnost, posebej na slikarstvo in pasijonske podobe. Od tod do liturgičnih pasijonskih dram je bil potem le še korak…
Leta 1721 je v našem mestu nastalo prvo dramsko besedilo v slovenskem jeziku.
Oživljene podobe “Škofjeloškega pasijona”, ki bodo letošnjo pomlad znova oživile ulice starodavnega mesta, je potemtakem porodila neka brezčasna pasijonska ikona. Nemara prav takšna, kot je nagovorila gospo Albino Nastran.
Škofjeloška slikarka Albina Nastran se je za slikanje ikon odločila pred okrog desetimi leti. Prelomno je bilo naključno srečanje z ikonami na razstavi v Kamniku. Korak od ljubiteljske slikarke, ki slika akvarele in slike, krajine, tihožitja in druge motive, do ikonopisca (slikarja oziroma pisca ikon) je bil skrbno premišljen ter obenem pogojen in ubran z avtoričinim čustvenim in miselnim dojemanjem življenja in duhovnosti.
Albina Nastran se je postopoma poglabljala v skrivnosti ikonopisja oziroma izdelave ikon, Njen prvi učitelj ikonopisja je bil oče Mihajlo Jozafat Hardi iz Metlike. Obiskovala je tečaj, ki ga v Katoliškem domu prosvete v Tinjah vodi mag. Silva Božinova Deskoska iz Bolgarije. Njena tretja mentorica je bila akad. slikarka, specialistka za ikonopisje in freskanstvo Danica Dšišović iz Užic. Prisluhnila je tudi nasvetom hrvaškega ikonopisca Borisa Grkovića.
Trdimo lahko, da se je Albina Nastran temeljito, s pravo študijsko predanostjo s pomočjo omenjenih mentorjev in literature poglobila v motivni svet ikon, v različne šole in tehnološke postopke pisanja ikon: v izdelavo reliefne risbe, v tehniko zlatenja in načine nanašanja barvnih plasti. Naša slikarka torej premore veliko mero potrpežljivosti, koncentracije in vztrajnosti, kar so lastnosti, ki jih mora imeti vsak ikonopisec. Šele po dveh letih priprav se je odločila resneje poprijeti za slikarski čopič. Ikone je prvič predstavila javnosti na skupinski razstavi v minoritskem samostanu v Ptuju leta 2003. Zadovoljstvo nad doseženim je bila velika vzpodbuda za nadaljnje delo. Sledile so samostojne razstave v Škofji Loki 2004, Tržiču, Ljubljani idr.
Slikanje ikon v tehniki jajčne tempere na deščico iz lipovega lesa je zahtevna dejavnost. Slikar lahko uporabi samo stare slikarske postopke in materiale. Pazljivo mora pripraviti slikarsko podlago iz bolonjske krede in kleja, pritrditi lističe pozlate in v pravilnem zaporedju nanizati plasti poslikave. Tudi motivika ikon, na katerih so predstavljeni Jezus, Marija, svetniki, svetniški dogodki in svetopisemske zgodbe, je natančno določena. Pravoslavni kristjani verujejo, da ikona izžareva svetost in ustvarja povezavo med verniki in osebo, ki jo ikona prikazuje. Zato so obrazi na ikonah obrnjeni naravnost proti opazovalcu. V prvih ikonah naj bi bile ohranjene glavne poteze oziroma videz svetih oseb, zato jih slikarji morajo uporabiti za predloge. Kompozicija je uravnotežena, uporabljena je t. i. »obrnjena perspektiva« (oddaljene osebe in predmeti se ne manjšajo, ampak večajo). Svete osebe so predstavljene ploskovno in nerealistično, saj je pri ikonah najpomembnejši njihov simbolni pomen. Velikost, položaj in hierarhija svetih oseb so točno določeni. Veliko mora biti zlate barve, ki simbolizira nebesa. Obrisi, prehodi in kontrasti so ostri, vendar mora ikona delovati nematerialno. Slikar potrpežljivo preslikava oziroma slika ikone po predlogah in po točno določenih pravilih in zaporedju, zato se imenuje ikonopisec.
Ikonopisec mora slediti vsem glavnim značilnostim predloge, vendar vselej pušča na ikoni sledi svojega likovnega rokopisa, pa tudi dojemanja upodobljenega motivnega in duhovnega sveta. »Zmeraj se pri deli izražam tudi osebno, tako da v vsaki podobi ostane del mene,« je poudarila Albina Nastran v intervjuju, ki je bil leta 2006 objavljen v Ločanki (priloga Gorenjskega glasa).
Pater dr. Karel Gržan je ob razstavi ikon Albine Nastran v Galeriji Družina v Ljubljani leta 2007 zapisal: »Ikona se ne riše, ampak se piše, kot se piše zgodba nekega življenja. Na videz piše ikonopisec zgodbo nekega drugega življenja – svetnika, Marije, Jezusa …, dejansko pa v ikoni zapisuje zgodbo svojega čutenja, svojega doživljanja življenja. Svojo nemoč izlije pred Boga, da lahko sam Bog vstopi in se prebudi na dnu te nemoči kot Svetloba življenja. Zato je pisanje ikone za ikonopisca tako odrešujoče in prav zato ima nastajanje ikone določene zahteve. Zahteva območje Svetega, v katerem se svetljenje ikone in ikonopisca dogaja hkrati.«
Zato tudi pri Albini Nastran za vsako novo uspelo, pretanjeno naslikano ikono lahko rečemo, da je hkrati kopija starejše predloge in originalno delo.
V motivih ikon so nakopičene izkušnje stoletij. Svojevrsten nematerialni, duhovni naboj, žarčenje duhovne ideje lahko začutimo tudi tedaj, ko ikone opazujemo z laičnega stališča, kot likovne izdelke z umetniško vrednostjo.
Duhovno podstat povezujemo z ikonami tako v vzhodnem kot zahodnem krščanstvu, čeprav so v slednjem ikone mnogo redkejše, izdelane pod vzhodnokrščanskimi vplivi in nimajo več vloge v bogoslužju oziroma nam njihova prvotna teološka vloga ni več znana.
Albina Nastran posega po motivih ikon, ki so nastale v Grčiji, Rusiji, Ukrajini in na balkanskem področju oziroma pripadajo ruski, grški, grško-kretski šoli ali novodobnim šolam ikonopisja. Njeni najljubši motivi so Mater Božja z detetom in angeli. Njihov izbor potrjuje težnjo po vsebinskem (duhovnem) sozvočju z ikono, ki zajema tako izbor motiva, čas, ko ta nastaja, in naposled končni izdelek.
V slikanju ikon lahko vidimo tudi obliko meditacije, ki omogoča odmik od vsakdanjih skrbi. Med slikarskim postopkom, ob nastajajoči sveti podobi se v slikarki rojeva veselje nad lepoto. Pri tem pa fizična lepota prehaja v duhovno, postopek slikanja pa omogoča tudi možnosti za poglabljanje v lasten duševni svet, iskanje miru, harmonije … Albina Nastran je poudarila: »Skozi poglede poduhovljenih svetih oseb se nas lahko dotika nek nedoločen mir, ki omogoča preseganje minljivosti, harmonija v ustvarjeni ikoni daje upanje, usklajenost linij in barv lahko terapevtsko deluje na naše ogroženo bitje.«
Vljudno vas in vaše prijatelje
Škofjeloška slikarka Albina Nastran se je za slikanje ikon odločila pred okrog desetimi leti. Prelomno je bilo naključno srečanje z ikonami na razstavi v Kamniku. Korak od ljubiteljske slikarke, ki slika akvarele in slike, krajine, tihožitja in druge motive, do ikonopisca (slikarja oziroma pisca ikon) je bil skrbno premišljen ter obenem pogojen in ubran z avtoričinim čustvenim in miselnim dojemanjem življenja in duhovnosti.