5. – 11. oktober 2014 Tebe se veseli vse stvarstvo
Na rožnovensko nedeljo, 5. oktobra 2014 ob 11. uri, bo v Benedkovi hiši (Trnje 25, naproti župnišča čez cesto) v Železnikih odprtje in blagoslov razstave Marijinih ikon umetnice Albine Nastran z naslovom Tebe se veseli vse stvarstvo. To so uvodne besede v himni, s katero sv. Janez Damaščan časti Bogorodico. Blagoslov in odprtje razstave bo vodil g. dekan Simon Fortuna. Razstava bo odprta vsak dan eno uro pred sv. mašo ter po dogovoru.
V času razstave se bosta odvila dva dogodka. V sredo, 8. oktobra ob 19. uri bo duhovni večer z naslovom Ikona – okno v svet lepega, ki ga bo pripravil koprski župnik dr. Primož Krečič. V soboto, 11. oktobra ob 20. uri pa vabljeni na predavanje umetnice Albine Nastran, ki nam bo spregovorila o svojem delu in ljubezni do ikonopisja.
Na spletni strani Ruskega centra so po odprtju razstave zapisali:
19. marca se je v okviru dogodkov, posvečenih 1150-letnici slovanske pismenosti in kulture ter 1025-letnici sprejetja krščanstva v Rusiji, v Veliki dvorani Ruskega centra znanosti in kulture (RCZK) v Ljubljani, odprla osebna razstava ikon znane slovenske umetnice Albine Nastran z naslovom »Odsev večnosti«.
V Sloveniji je ženska, ki riše ikone, prava redkost. Risanje ikon je bilo vse življenje največji hobi Albine Nastran. Pred desetimi leti se je na razstavi ikon po naključju srečala z grško-katoliškim duhovnikom, ki je postal njen prvi učitelj ikonopisja, kar je bil začetek nove smeri v njenem ustvarjanju. Teme in motive za ikonopis umetnica črpa iz kulturnih zakladov grške, balkanske in predvsem, ruske tradicije. Več kot dvajset osebnih razstav Albine Nastran se je odvijalo po slovenskih in evropskih mestih. Ena od ikon, »Naša usmiljena gospa«, je bila leta 2006 podarjena papežu Benediktu XVI.
Številni gostje razstave v RCZK so si lahko ogledali ikone »Mati Božja z detetom«, »Beli angel«, »Nadangel Gabriel«, »Vladimirska gospa« in druge. Po kompleksnemu in delovno-intenzivnemu procesu risanja ikon z jajčno tempero na lesu z uporabo starih tehnik nanosa 23-karatnega zlata, ikonopisec poskuša priti do jedra slike in vdihniti v njo »novo energijo«. Ikone, ki jih je narisala Albina Nastran, odražajo spretnost, podedovano dediščino sveta starih slikarjev, »delce večne lepote« in hkrati tudi njen avtorski pogled.
Pred gosti je nastopil direktor Predstavništva Rossotrudničestva v Sloveniji, g. Rifat Pateev in predlagal izvedbo raszstave Albine Nastran v Rusiji. Župan mesta Škofja Loka, g. Miha Ješe, se je skupaj z umetnico, ki živi v tem mestu, zahvalil RCZK za možnost izvedbe razstave in izrazil upanje za nadaljevanje uspešnega sodelovanja.
Vljudno vas vabimo na odprtje razstave ikon v sredo, 4. marca 2009, ob 19. uri v Galerijo Ivana Groharja, Mestni trg 37.
Razstavo bo odprl župan Občine Škofja Loka, gospod Igor Draksler.
Albina Nastran velja za eno redkih slovenskih ustvarjalk, ki se danes (še) ukvarja s slikanjem ikon. Ikona kot slika z versko vsebino, ima bogato in zakoreninjeno tradicijo, ki še danes dosledno upošteva mnoga, v preteklosti določena pravila, minuciozna tehnika pa zahteva izjemno avtorjevo koncentracijo. Vse to lastni ustvarjalčevi avtonomiji resda narekuje nemalo omejitev, kar je današnjemu človeku pogosto tuje. A njen duhovni vsebinski kontek omogoča specifičen ustvarjalni užitek, ki je navdihnil prav avtorje, kot je Nastranova.
Podoba ikone kot take je že v zgodnjem krščanstvu služila kot nekakšen mentalni stik ali duhovna povezava med vernikom in sveto osebo. Iz sebe naj bi izžarevala svetost, zato se je tudi kasneje ohranila tako v pravoslavnem verskem prostoru z močno bizantinsko tradicijo kot tudi v zahodnem krščanstvu in doživela celo današnji čas – tudi po zaslugi ustvarjalcev, kakršna je Nastranova. Motivno se je svet ikon vrtel zlasti okoli podob svetih oseb,kot sta npr.Jezus in Marija, pa podob številnih svetnikov in različnih svetopisemskih prizorov. Nastranovi je že od vsega začetka najbolj ljub motiv Marije. V tem smislu se poslužuje različnih slikovnih predlog iz bogate svetovne zakladnice ikon; posega po virih tako iz grškega, ruskega, balkanskega, italjanskega kot tudi slovenskega prostora. Upodabljanje ikon je posebne vrste slikarsko ustvarjanje ali, kot sama pravi, svojevrstno pisanje. Zahteva zelo mirno in spretno roko, visoko mero koncentracije, izostrene oči, občutek za detajle, zlasti pa potrpežljivost pri tem, dokaj zamudnem in skrajno počasnem opravilu. V njenih ikonah je mnogo značilne simbolike, od zlate barve, ki naj bi pomenila svetost, pa do obrazov, obrnjenih naravnost proti opazovalcu, ki omogoči očesni stik z vernikom.
V današnjem hitrem svetu, se zdi, da Nastranovo še toliko bolj privlači ta upočasnjen način dela. Omogoča ji beg v brezčasen svet duhovnega in kontemplacije, kar je tudi eno do biste ustvarjanja in konzumiranja ikone kot take nasploh. Ikono bi tako lahko razumeli tudi kot univerzalno in pretočno energetsko polje nadnaravnega in mističnega, v katerem lahko pravzaprav vsakdo najde svojo obliko duhovnega miru, verovanja ali meditacije, ki ni nujno povezana le s svetniškim življenjem upodobljenih oseb. Ikone Nastranove učinkujejo resda arhaično, a ustvarjene so tukaj in zdaj, kar tem podobam, vzetim iz preteklosti, daje svežo energijo. In čeprav sledijo originalnim predlogam, so avtorici ponudile tudi prostor za lastno kreativno svobodo, predvsem skozi avtoričin lasten slikarski rokopis. Preko ikon Albine Nastran, tako lahko danes na avtentičen način ponovno podoživimo vzdušje minulega časa in prostora, pa tudi, kot sama pravi, »odsev večnosti«.
Barbara Sterle Vurnik, kustosinja Loškega muzeja Škofja Loka
BREZČASNE PODOBE PASIJONA
Temeljna zapoved ikonopisja veleva, da mora pravi ikonopisec v ikono dati čim manj sebe. Kajti resnični stvarnik slike je Bog, slikar je le posredujoči medij, ki drži čopič. No, lahko bi rekli, da gre kar za zavezo med njima; saj ko (na)slikaš ikono ima tudi ta nate poseben vpliv. Toda te podobe prav enako učinkujejo že tudi na nas gledalce. Ikone so posebne milostne podobe, ki nam vrnejo pogled.
Prav živo si lahko predstvljam avtorico razstave gospo Albino Nastran, kako v spokojni tihoti pravoslavnega samostana naenkrat od njih ni več mogla, niti hotela, odvrniti pogleda. Saj, podobe ikon nam prinašajo mir, “ki ni od tega sveta”. In še nekaj je, kar so nam prinesle ikone. Ikone, ki so k nam prišle z Vzhoda, predvsem iz Bizanca, so zelo močno vplivale na zahodno likovno umetnost, posebej na slikarstvo in pasijonske podobe. Od tod do liturgičnih pasijonskih dram je bil potem le še korak…
Leta 1721 je v našem mestu nastalo prvo dramsko besedilo v slovenskem jeziku.
Oživljene podobe “Škofjeloškega pasijona”, ki bodo letošnjo pomlad znova oživile ulice starodavnega mesta, je potemtakem porodila neka brezčasna pasijonska ikona. Nemara prav takšna, kot je nagovorila gospo Albino Nastran.
Škofjeloška slikarka Albina Nastran se je za slikanje ikon odločila pred okrog desetimi leti. Prelomno je bilo naključno srečanje z ikonami na razstavi v Kamniku. Korak od ljubiteljske slikarke, ki slika akvarele in slike, krajine, tihožitja in druge motive, do ikonopisca (slikarja oziroma pisca ikon) je bil skrbno premišljen ter obenem pogojen in ubran z avtoričinim čustvenim in miselnim dojemanjem življenja in duhovnosti.
Albina Nastran se je postopoma poglabljala v skrivnosti ikonopisja oziroma izdelave ikon, Njen prvi učitelj ikonopisja je bil oče Mihajlo Jozafat Hardi iz Metlike. Obiskovala je tečaj, ki ga v Katoliškem domu prosvete v Tinjah vodi mag. Silva Božinova Deskoska iz Bolgarije. Njena tretja mentorica je bila akad. slikarka, specialistka za ikonopisje in freskanstvo Danica Dšišović iz Užic. Prisluhnila je tudi nasvetom hrvaškega ikonopisca Borisa Grkovića.
Trdimo lahko, da se je Albina Nastran temeljito, s pravo študijsko predanostjo s pomočjo omenjenih mentorjev in literature poglobila v motivni svet ikon, v različne šole in tehnološke postopke pisanja ikon: v izdelavo reliefne risbe, v tehniko zlatenja in načine nanašanja barvnih plasti. Naša slikarka torej premore veliko mero potrpežljivosti, koncentracije in vztrajnosti, kar so lastnosti, ki jih mora imeti vsak ikonopisec. Šele po dveh letih priprav se je odločila resneje poprijeti za slikarski čopič. Ikone je prvič predstavila javnosti na skupinski razstavi v minoritskem samostanu v Ptuju leta 2003. Zadovoljstvo nad doseženim je bila velika vzpodbuda za nadaljnje delo. Sledile so samostojne razstave v Škofji Loki 2004, Tržiču, Ljubljani idr.
Slikanje ikon v tehniki jajčne tempere na deščico iz lipovega lesa je zahtevna dejavnost. Slikar lahko uporabi samo stare slikarske postopke in materiale. Pazljivo mora pripraviti slikarsko podlago iz bolonjske krede in kleja, pritrditi lističe pozlate in v pravilnem zaporedju nanizati plasti poslikave. Tudi motivika ikon, na katerih so predstavljeni Jezus, Marija, svetniki, svetniški dogodki in svetopisemske zgodbe, je natančno določena. Pravoslavni kristjani verujejo, da ikona izžareva svetost in ustvarja povezavo med verniki in osebo, ki jo ikona prikazuje. Zato so obrazi na ikonah obrnjeni naravnost proti opazovalcu. V prvih ikonah naj bi bile ohranjene glavne poteze oziroma videz svetih oseb, zato jih slikarji morajo uporabiti za predloge. Kompozicija je uravnotežena, uporabljena je t. i. »obrnjena perspektiva« (oddaljene osebe in predmeti se ne manjšajo, ampak večajo). Svete osebe so predstavljene ploskovno in nerealistično, saj je pri ikonah najpomembnejši njihov simbolni pomen. Velikost, položaj in hierarhija svetih oseb so točno določeni. Veliko mora biti zlate barve, ki simbolizira nebesa. Obrisi, prehodi in kontrasti so ostri, vendar mora ikona delovati nematerialno. Slikar potrpežljivo preslikava oziroma slika ikone po predlogah in po točno določenih pravilih in zaporedju, zato se imenuje ikonopisec.
Ikonopisec mora slediti vsem glavnim značilnostim predloge, vendar vselej pušča na ikoni sledi svojega likovnega rokopisa, pa tudi dojemanja upodobljenega motivnega in duhovnega sveta. »Zmeraj se pri deli izražam tudi osebno, tako da v vsaki podobi ostane del mene,« je poudarila Albina Nastran v intervjuju, ki je bil leta 2006 objavljen v Ločanki (priloga Gorenjskega glasa).
Pater dr. Karel Gržan je ob razstavi ikon Albine Nastran v Galeriji Družina v Ljubljani leta 2007 zapisal: »Ikona se ne riše, ampak se piše, kot se piše zgodba nekega življenja. Na videz piše ikonopisec zgodbo nekega drugega življenja – svetnika, Marije, Jezusa …, dejansko pa v ikoni zapisuje zgodbo svojega čutenja, svojega doživljanja življenja. Svojo nemoč izlije pred Boga, da lahko sam Bog vstopi in se prebudi na dnu te nemoči kot Svetloba življenja. Zato je pisanje ikone za ikonopisca tako odrešujoče in prav zato ima nastajanje ikone določene zahteve. Zahteva območje Svetega, v katerem se svetljenje ikone in ikonopisca dogaja hkrati.«
Zato tudi pri Albini Nastran za vsako novo uspelo, pretanjeno naslikano ikono lahko rečemo, da je hkrati kopija starejše predloge in originalno delo.
V motivih ikon so nakopičene izkušnje stoletij. Svojevrsten nematerialni, duhovni naboj, žarčenje duhovne ideje lahko začutimo tudi tedaj, ko ikone opazujemo z laičnega stališča, kot likovne izdelke z umetniško vrednostjo.
Duhovno podstat povezujemo z ikonami tako v vzhodnem kot zahodnem krščanstvu, čeprav so v slednjem ikone mnogo redkejše, izdelane pod vzhodnokrščanskimi vplivi in nimajo več vloge v bogoslužju oziroma nam njihova prvotna teološka vloga ni več znana.
Albina Nastran posega po motivih ikon, ki so nastale v Grčiji, Rusiji, Ukrajini in na balkanskem področju oziroma pripadajo ruski, grški, grško-kretski šoli ali novodobnim šolam ikonopisja. Njeni najljubši motivi so Mater Božja z detetom in angeli. Njihov izbor potrjuje težnjo po vsebinskem (duhovnem) sozvočju z ikono, ki zajema tako izbor motiva, čas, ko ta nastaja, in naposled končni izdelek.
V slikanju ikon lahko vidimo tudi obliko meditacije, ki omogoča odmik od vsakdanjih skrbi. Med slikarskim postopkom, ob nastajajoči sveti podobi se v slikarki rojeva veselje nad lepoto. Pri tem pa fizična lepota prehaja v duhovno, postopek slikanja pa omogoča tudi možnosti za poglabljanje v lasten duševni svet, iskanje miru, harmonije … Albina Nastran je poudarila: »Skozi poglede poduhovljenih svetih oseb se nas lahko dotika nek nedoločen mir, ki omogoča preseganje minljivosti, harmonija v ustvarjeni ikoni daje upanje, usklajenost linij in barv lahko terapevtsko deluje na naše ogroženo bitje.«
Slikarka Albina Nastran je bila do upokojitve zaposlena v prosveti. V prostem času se je posvečala slikanju krajinske in tihožitne motivike. V današnji čas in v naš prostor, kot ena redkih ustvarjalcev na tovrstnem področju, prinaša tradicijo slikanja ikon.
Vsako likovno delovanje ima svojo specifko, nedvomno pa je slikanje oz. pisanje ikon še posebej svojsko ter v slovenskem kulturnem prostoru redko prisotno. Ikone so nabožne podobe na leseni podlagi, ki pripadajo vzhodni kulturi in religiji. Njihovo ustvarjanje je potekalo v samostanih, zaupano pa je bilo izbranim moškim. Avtor je pri tem moral strogo slediti veljavnim kanonom in recepturam ter potrpežljivo in vztrajno delati te starokrščanske svete podobe, ki še vedno vznemirjajo s svojo enigmo pa tudi z bleščavostjo in dragocenostjo zlata.
Albina Nastran je v svet ikon vstopila s spoštovanjem do pretek- lega, drugačnega, umetniško dovršenega, pa tudi s posebnim odnosom do njihovega religioznega poslanstva. Slikarstvu se je ob svojih poklicnih obveznostih že dolgo posvečala, razstava ikon v Kamniku pa jo je tako navdušila, da je stopila na pot študijskega poglabljanja s področja ikonopisja. Literatura je postala njena spremljevalka pri odkrivanju zgodovine ikon, tako z ikonografskega kot likovnega področja. Bogato teoretsko znanje je dopolnjevala tudi pri znanih strokovnjakih. In v trenutku, ko se je čutila dovolj pripravljena, ko je bila spravljena s seboj in svetom okrog sebe (tako pravi Nastranova), je začela. Že osem let je od takrat, ko zbrano, potrpežljivo in rafinirano, v izjemnem in pristnem sozvočju z delom, s čutenjem njihove izrazne moči in sporočilnosti, likovno ustvarjanje spreminja v meditacijo.
Ikone nastajajo po predlogah del znanih in neznanih mojstrov, ki postanejo vir za celostno umetniško poustvarjalno delo Albine Nastran. Vanj je namreč vtkan tudi delček slikarkine biti, njena osebna nota, oseben izraz, njeno intimno čutenje in doživljanje. Njene ikone so prenos vsebinskih in likovno-formalnih pristopov na leseno površino manjšega formata. Ob vsem natančno definiranem pa si avtorica dovoljuje kanček interpretativne svobode, npr. drobne intervencije v obliki globokega reliefa. V večplastno likovno tkivo, ki nastaja z nanašanjem mešanice pigmentov in jajčne emulzije, vtke tudi lepoto svoje duše in tako svoje ikone ozaljša z dodatnim sijajem. Za kolonijo Umetniki za Karitas je našla prave motivne vire, na podlagi katerih sta nastali ikoni Izgubljeni sin in Marija z otrokom.
Albina Nastran iz Škofje Loke v pisanju svetih podob zapisuje, podpisuje zgodbo matere.
Albina Nastran:
“Mati Božja je moj najbolj priljubljeni motiv.”
(foto:T. Petelinšek)
»Ikone se prebujajo v zbranosti, ikonopisec mora biti umirjen, pomirjen z Bogom, s seboj, z drugimi. Vstopiti moraš v ozračje svetega,« pravi ikonopiska Albina Nastran, ki je v svet pisanja ikon vstopila pred dobrimi osmimi leti. Po ogledu razstave ikon Mihajla Hardija je začela prebirati literaturo s tega področja, študirala različne šole in tehnike pisanja ikon; teoretično znanje je preizkusila v pisanju prve ikone šele dve leti po tem. »Tehnično znanje je pomembno, ni pa dovolj. Potrebna je tudi duhovna priprava, umirjenost, spoštljiv odnos do tega, kar delaš. Nastajanje ikone je pot potrpežljivosti, je šola vztrajanja,« pravi Nastranova. Mati božja je njen najbolj priljubljen motiv. Ko si je sin Matej za novomašno podobico izbral motiv z njene ikone, Marijo z Jezusom, jo je to posebej ganilo. »Z odkrivanjem ikonopisja, z vstopanjem v čudoviti svet božjega, ki ga doživljam v odsevu ikon, ki me duhovno bogatijo, sem povezana s sinom duhovnikom.« Ikona se ne riše, ampak piše, kot se piše zgodba nekega življenja, je ob razstavi v galeriji Družina zapisal Karel Gržan. »Na videz piše ikonopisec zgodbo nekega drugega življenja – svetnika, Marije, Jezusa, dejansko pa v ikoni zapisuje zgodbo svojega čutenja, svojega doživljanja življenja. Zato je pisanje ikone za ikonopisca tako odrešujoče in prav zato ima nastajanje ikone določene zahteve. Zahteva območje Svetega, v katerem se svetlenje ikone in ikonopisca dogaja hkrati.«
V srednjem veku so imela mesta in pokrajine Rusije različen pomen in vlogo. Ko je Kijevska država v XII. stol. razpadla na posamezne fevdalne kneževine, se je rodila druga država z novo prestolnico Vladimir. Mesto se je razcvetelo v kulturno in duhovno središče srednjeveške Rusije z neštetimi umetniškimi šolami. Iz tega obdobja poznamo ikono Vladimirsko Bogorodico, eno najstarejših in največjih svetinj Rusije, ki se danes nahaja v zbirki Tretjakovske galerije v Moskvi.
V nadaljnjem razvoju je izjemno kulturno središče postalo mesto Novgorod, ki je zaradi dobrih trgovskih povezav sprejemalo vplive tako severnih kot južnih dežel Evrope. Pomembno obdobje v zgodovini srednjeveške novgorodske umetnosti je slikanje ikon, ki so se ohranile do danes.
V XII. stol. je bil v vseh ruskih krajih velik bizantinski vpliv slikanja. V večini primerov so upodobljeni temnopolti vzhodnjaški obrazi močno črnih, resnih in žalostnih oči ter splošno prevladujoči odtenki mračne oker barve. Liki so ravnodušni do okolice, kot da lebdijo v praznem prostoru.
V XIII. stol. so v Novgorodu ustanovili lastno šolo ikonopisja, ki je prekinila dolgoletne vezi z Bizancom in nadzorom Carigrada. Svetniki dobivajo bolj ruske poteze. Nežni slikarski stil prepušča prostor močnemu, včasih malo grobemu, bolj izrazitemu stilu. Pogosto srečamo močne barvne kontraste, na primer med rdečo in zeleno modro. Pojavijo se močno rdeča ozadja, ki postanejo tako priljubljena, da se neprestano pojavljajo do XV. stol.
V XIV. in XV. stol. doživi novgorodska šola ikonopisja razcvet. Močne in vesele barve zamenjajo skope in stroge odtenke prejšnjega obdobja. Na eni ikoni se pojavlja več svetnikov hkrati, podobe postajajo manjše, vse več je dinamičnih prizorov ( na primer kako Sv. Jurij s polnim zamahom kopja pobije zmaja ). Ozadje ni več enolično ali nedoločno. V ozadju se pojavljajo zgradbe, drevesa, kamnite skale, votline. Enolično pobarvano ozadje je samo pri obrednih ikonah, ki prikazujejo Jezusa Kristusa, Marijo, Janeza Krstnika in preroke. V XVI. In XVII. stol. novgorodska šola doživlja svoj počasni zaton. Začenja se zgledovati po moskovskem okusu, novgorodske ikone se več ne ločijo od moskovskih.
V Moskvi je prva leta XV. stol. delal zelo ustvarjalen slikar Teofan Grk, ki je prišel iz Bizanca. Iz tega časa je ohranjenih manj ikon. Njegova dela, tako freske kot ikone, kažejo strastno patetiko. Prepoznavna so po impresivnosti, barvah, potezah. Njegovi obrazi so temne polti, strogega izraza, izpostavljeni deli na licu imajo krepke poteze bele barve. Bil je občudovan tako po slikanju kot po izredni osebnosti, modrosti in izobraženosti. Posebej lepe so ikone Bogorodice, Sv. Janeza Krstnika in apostola Pavla.
Največji ruski srednjeveški ikonopisec je rahločutni Andrej Rubljov. Ta ocena velja od začetka, skozi vsa stoletja, do danes. Rodil se je v Moskvi v drugi polovici XIV. stol. in verjetno 1411 leta naslikal svojo najslavnejšo ikono Sv. Trojica, ki jo danes hranijo v Tretjakovski galeriji. Tak način upodobitve se imenuje »Starozavezna Trojica« (poznamo še »Očetovstvo« in »Novozavezno Trojico).
Moskovsko slikarstvo je v XV. in XVI. stol. tesno povezano z imenom Dionizija. Živel je približno v drugi polovici XV. stol. in kot izreden talent užival ugled v vsej svoji dobi ustvarjanja. Imel je delavnico s pomočniki, zelo veliko ustvarjal, vendar se je ohranilo le malo ikon, od teh je avtor dve podpisal.
Lep primer Dionizijevega stila je ikona Križanje iz leta 1500, ki se danes nahaja v Tretjakovski galeriji. Dionizij je prefinjeni mojster. Njegovi liki so namenoma podaljšani, z drobnimi pestmi, stopali in glavami, z nežnimi potezami obrazov, ki so lepi. Svetniki so si podobni, ni naglih kretenj, vse je odmerjeno, slovesno. Upodobljenim božjim poslancem so tuje človeške strasti, žareče barve poudarjajo praznično in vzvišeno razpoloženje. Tak način slikanja je bil v tistem času, času političnega in kulturnega razcveta, zelo priljubljen.
Veliko se je gradilo, umetniki vseh vrst so prihajali v Moskvo. Tako v XVI. stol. izginja značaj lokalnih šol. V času vladavine Ivana Groznega (1547-1584), težkem času mrkega cesarjevega pogleda, so se razpršile svetle podobe Rubljova, Dionizija in njunih naslednikov. V ikonah se je pojavila celo podoba cesarja -moskovskega samodržca. Značilno za to obdobje je, da se pojavljajo v večjem številu ikone s prizori iz življenja svetnikov. V sredi je naslikana svetnikova podoba, ob robovih pa sličice s prizori iz njegovega življenja.
V tem času so se pojavile prve tiskane knjige in napoved zatona srednjeveške likovne umetnosti.
Ikona ne potrebuje podpisa. Ikona je podpis. Albina Nastran iz Škofje Loke že sedmo leto v pisanju svetih podob zapisuje, podpisuje zgodbo matere.
Ali je vaše zanimanje za ikonopisje povezano s sinovo odločitvijo za duhovniški poklic?
Matej je vstopil k bratom kapucinom tri leta prej, preden sem se srečala z ikonami. Do umetnosti in slikarstva sem imela vedno poseben odnos, zelo me je privlačilo zgodnjekrščansko slikarstvo. Kolikor mi je čas dopuščal, sem se rada preizkušala v akvarelu in oljni tehniki, motivi pa so bili predvsem krajina in cvetje. Ko pa sem si v Kamniku ogledala razstavo ikon očeta Mihajla Hardija, sem se želela preizkusiti v ikonopisju. Začela sem prebirati literaturo s tega področja, študirala sem zgodovino, pomen, različne šole in tehnike pisanja ikon. Teoretično znanje sem preizkusila šele po dveh letih.
Mislim, da direktne povezave z mojo ljubeznijo do pisanja ikon ter sinovo odločitvijo za duhovniški poklic ni. Z odkrivanjem ikonopisja, z vstopanjem v čudoviti svet božjega, ki ga doživljam v odsevu ikon, teh svetih podobah, ki me pritegujejo in duhovno bogatijo, pa sem povezana s sinom.
Ikona Matere božje, ki ste mu jo napisali za novomašno podobico, izraža posebno milino …
Mati božja je moj priljubljen in najpogostejši motiv na ikonah. Ko je Matej končal študij, sem mu za diakonsko posvečenje podarila ikono Marije z Jezusom. Ko pa je ob pripravah na mašniško posvečenje za podobice izbral tudi ta motiv, me je posebej ganilo …
Vaše ikone so preslikava že narisanih motivov. Je to pravilo za vse ikonopisce?
Ikone so lahko kopije in izvirniki hkrati. Motive izbiram z grškega, ruskega, ukrajinskega in balkanskega področja. S preslikavanjem motivov znanih in neznanih avtorjev ne smem izgubiti glavnih potez predloge, hkrati pa sama ustvarjam, puščam na ikoni svojo sled. To je tako kot pri pisavi. Vsi se učimo pisati črke, ki imajo točno določene oblike in značilnosti, ko pa jih obvladamo, imamo vsak svojo razpoznavno pisavo. Tako je ikona izvirna stvaritev, v katero vtkem tudi del sebe, svojega doživljanja.
Vedno znova skušam doseči liričnost, čistost in vedrino, skratka enotnost lepega in dobrega, kar ikona lahko odseva. Da bi to lahko videli, se moramo odpreti, gledati s srcem.
Kakšno je razmerje med tehniko (znanjem) in duhovnostjo pri pisanju ikon?
Oboje je potrebno v enaki meri. Kot sem že omenila, sem dve leti študirala tehniko in zgodovino ikonopisja, preden sem napisala prvo ikono. Potem pa je treba teorijo utrditi s prakso, z veliko vaje in vztrajnosti. Tehnična izvedba je pomembna, ni pa dovolj. Za pisanje ikon je potrebna tudi duhovna priprava, umirjenost, spoštljiv odnos do tega, kar delaš. Nastajanje ikone je pot potrpežljivosti, je šola vztrajanja, natančnosti.
Ob plemenitih oblikah, povezanih v uravnoteženo kompozicijsko celoto, z upoštevanjem pravil ikonopisja ikona izraža lirično atmosfero z intimnim nabojem, ko prevaja fizično lepoto v metafizično …
Veliki ikonopisec Andrej Rubljov je molil in se postil tri leta, preden je začel pisati ikono Presvete Trojice …
Ikone se prebujajo v zbranosti, ikonopisec mora biti umirjen, pomirjen z Bogom, s seboj, z drugimi. Naš Matej bi rekel: »Potrebno je čisto srce.« Vstopiti moraš v ozračje svetega, božjega. Tako kot človek tudi ikona »zori« počasi, postopno.
Koliko časa pišete ikono?
Če je deska s podlago že pripravljena in le nanesem zlato in pigment, je potrebno okoli 50 ur dela. Ikona se vedno piše na trdo podlago, kamen ali les, kar kaže na zemeljsko stvarnost. Podlago nanesem na skrbno izbrano, pravilno posušeno in izdelano desko iz lipovega lesa. Potrebno je veliko premazov iz bolonjske krede in kleja, da dobim dobro podlago za kvalitetno poslikavo. Zahtevno delo je nanos zlatih lističev. Potrebna je mirna roka in zajeta sapa, sicer bi listič odfrčal na nepravo mesto. Nato sledi čiščenje, glajenje in zaščita zlate površine. V jajčni emulziji raztopljene barvne pigmente nanašam na pripravljeno podlago tako, da nanesem najprej temno barvo, nato pa vedno svetlejšo. Potrebno je mnogo nanosov, da dosežem enakomeren prehod od temnega k svetlemu. V procesu nastajanja podobe, v procesu »svetljenja« se med menoj in podobo gradi odnos, postajava prijateljici … Ko je gotova, jo rada prenesem v kuhinjo; večkrat še preverjam, ali ji še kaj ne manjka, ali je potrebno še kaj izpopolniti, popraviti, dokler v določenem trenutku ne zablesti. Zame je potem najlepša in lepo je, če lahko delim to zadovoljstvo še s kom. Vsaka ikona ima svojo zgodbo nastajanja.
Na razstavljenih ikonah je veliko zlate …
Zlato poudari veličino, svetost. Vedno več zlata uporabljam, pa se mi zdi, da še premalo.
Zakaj se na ikono ne podpišete? Moje ime ni pomembno, v ospredju ni moje delo, pomembna je vsebina. Poudarek je na ikoni, sveti podobi ali svetopisemski zgodbi. Kadar slikam naravo, se podpišem. Ikona pa je po človeku delo Boga samega, ali kot beremo v stari literaturi, je »neustvarjena s človeško roko«.
Kot smo že omenili, nocoj ob 20. uri v Okroglem stolpu škofjeloškega gradu odpirajo ikonopisno razstavo Albine Nastran.
Vloga Albine Nastran pri »slovenskem« ikonopisju je večplastna. Je slikarka ikon, poznavalka ikonopisja in raziskovalka ikonopisnega gradiva, ki se nahaja v slovenskih cerkvah in muzejih. S svojim aktivnim poseganjem v motivne domene, ne čisto običajne za zahodnoevropskega likovnega ustvarjalca, se Albina Nastran avtomatično umešča med tiste redke domače avtorje, ki si drznejo preseči nenapisane norme in meje; spada namreč med izbrance, ki so sposobni v polni meri podoživeti ter razvijati neko sicer sorodno, a vseeno tuje kulturnozgodovinsko izročilo, srž njegove sporočilnosti pa neomadeževano prenesti naprej.
Umetnica preslikava motive znanih in neznanih avtorjev, po večini pravoslavne veroizpovedi, pri tem ohranja verodostojnost klasičnega slikarskega pristopa, značilnega za tovrstno umetnost, sočasno pa ustvarja originalne kreacije, ki ne odstopajo od uveljavljenih historičnih načinov podajanja izbrane tematike bolj, kakor je to dopustno.
O tem, kaj ikona je, Albina Nastran pravi:
Albina Nastran iz Škofje loke, diplomirala je na Biotehnični fakulteti, zadnjih 20 let je bila zaposlena v šolstvu, danes pa je upokojenka. Slika že dolgo, zadnjih sedem let pa se intenzivno ukvarja s pisanjem ikon.
Ikona je sveta podoba, ki opisuje življenje svetih oseb. Ob podobah lahko začutimo navzočnost duhovnega sveta. Je meditacija v barvah. Tistega, ki jih piše, se dotakne s svojo vsebino, prav tako kot tistega, ki jih občuduje in ceni.
Albina Nastran je leta 2003 sodelovala na skupinski razstavi v minoritskem samostanu na Ptuju, kjer je našla potrditev, da je na pravi poti. Nato je imela še samostojne razstave v Domu na fari v Škofji Loki (2004), Domu Petra Uzarja v Tržiču (2005) v Galeriji Vodnikova domačija v Ljubljani (2006) in sedaj v okroglem stolpu loškega gradu / Loški muzej v Škofji Loki.
Ob katerih motivih ste se prvič ustavili in si zaželeli, da bi jih naslikali?
Že v šoli sem rada slikala, pa tudi v prostem času. Najprej z vodenimi barvicami. Kot študentka nisem imela toliko možnosti, zato sem več časa namenjala teoretičnem študiju o slikarstvu, hodila na razstave. Zmeraj sem imela do umetnosti poseben odnos. Pred 7 leti sem se po naključju srečala z ikono. Po ogledu razstave ikon v Kamniku so mi te postale izziv. Na začetku sem zelo malo vedela o njih. Nato sem začela prebirati literaturo s tega področja, študirala sem zgodovino in pomen, različne šole in tehnike pisanja ikon. Skratka, teoretično znanje sem potem začela preizkušati v praksi šele po dveh letih.
Ste imeli tudi praktično pomoč?
Moj prvi učitelj ikonopisja je bil oče Mihajlo Hardi iz Metlike. Izpopolnjevala sem se še pri mag. Silvi Božinovi Deskoski v Tinjah in umetnici Danici Dšišović v Užicah. Posebej moram omeniti Borisa Grkoviča iz Zagreba, ki ustvarja čudovite ikone; njegovi nasveti so mi še posebej dragoceni.
Ikone so značilnost Bizantinskega sveta. Vi ste jo, poleg ostalih, dokaj uspešno prenesli k nam. Kako to, da vas je pritegnila ravno ikona, ki je, na prvi pogled, nekakšen tujek v našem slikarskem prostoru?
Izdelava ikon je nekaj posebnega. Bila je velik izziv: študij literature, potrebne so bile priprave, osvajanje starodavne tehnike in pravil, zlatenje, izdelava reliefa…To je delo, ki ne pozna naglice, le vztrajnost in potrpljenje. Pri počasnem nastajanju podobe, vse jasnejših obrisih in želenih učinkih vedno znova doživljam veselje in lepoto; trud je na koncu poplačan. Najprej sem gledala na ikono kot na nekaj bolj eksotičnega. Pritegnila me je predvsem preprostost izraza pa tudi tehnika slikanja na les, ki daje svojstven izraz. Pravzaprav ne vem, verjetno je še kaj skritega v podzavesti.
Kaj je značilno za ikono ? Že na prvi pogled ni kot običajna slika, naslikana z običajnimi tehnikami?
To je sveta podoba. Način slikanja je bil značilen za zgodnje krščansko obdobje. Preprostost je prav tako ena od njenih značilnosti. Ikono se piše in ne slika. Včasih, ko še ni bilo toliko ljudi pismenih kot danes, so na ta način slikali, oziroma pripovedovali svetopisemske zgodbe. V krščanstvu je ikona imela skozi stoletja različno vlogo. Poznamo celo obdobje v zgodovini, ko je bilo čaščenje svetih podob prepovedano. Takrat je bilo predvsem v bizantinskem cesarstvu veliko ikon uničenih.
Potemtakem ikone ne bi mogli gledati samo posamezno, ampak v skupini, da dojamemo celotno sporočilo »pisanja«?
Ne, ni potrebno. Je pa res, da so v pravoslavni cerkvi podobe velikokrat nanizane v nizih, v ikonostasu. To je nekakšna predelna stena, ki ločuje cerkveni prostor na posvetnega in posvečenega. V slednjega ima vstop samo duhovnik. Na sredini ikonostasa so dveri, ki so prav tako poslikane.
Ikono lahko vidimo tudi v Sveti deželi, zibelki krščanstva?
Se strinjam. Vendar je po ločitvi na vzhodno in zahodno krščanstvo, kar se je zgodilo 1054 leta, ikona v klasičnem smislu bolj značilna za vzhodno krščanstvo. Zelo slavne so ikone iz kulturne zakladnice grškega, ruskega, ukrajinskega in balkanskega področja. Vsako od navedenih področij ima svoje značilnosti. Tako tudi na balkanskem področju poznamo čudovite ikone v Makedoniji z grškim in bolgarskim vplivom, srbske ikone z ruskim in ukrajinskim vplivom ter čudovite hrvaške marijanske ikone z jadranskega področja z italijanskim vplivom.
Ikone se ne vidijo le v svetiščih, temveč tudi v zasebnih hišah?
Res je. Na primer v Rusiji imajo v stanovanjih posebno mesto, kjer postavljajo ikone; imenuje se krasnij ugol – lepi kot, podobno kot pri nas poznamo bohkov kot. Tako si laže predstavljamo, kje v hiši jih hranijo. V pravoslavnih deželah, posebej v Rusiji in Srbiji, imajo doma ikone, ki predstavljajo zavetnike družinskih članov. Vse bolj pa danes ceni ikono tudi »zahodni« človek.
V slikarstvu poznamo več šol slikanja, je kaj podobnega tudi v ikonopisju?
Zelo podobno. Poznavalcem so znane šole, ki so se skozi stoletja uveljavile s svojimi značilnostmi, tako naj navedem le najpomembnejše: ruska, grška in grško-kretska šola. Za grško-kretsko tehniko so značilne zlate gube in ornamenti na oblačilih svete podobe, kar daje ikoni še dodaten sijaj. Zanimivo je, da danes nastajajo novodobne šole ikonopisja.
Ikona skriva v sebi veliko skrivnostnega. Je tudi njena izdelava nekaj posebnega?
Že na samem začetku je potrebno skrbno izbrati les, da kasneje na bi prišlo do krivljenja ali pokanja. Če je ikona večjih dimenzij, mora imeti na hrbtni strani grebenasto vez, ki omogoča prilagajanje glede na nihanja zračne vlage. Podlaga za barve in zlato je iz kleja in bolonjske krede. Nanaša se v križno nanesenih plasteh z vmesnim brušenjem tako, da končno dobimo zelo gladko površino.
Zunanje in pomembne konture izbranega motiva vtisnem v podlago z orodjem, ki ima ostro konico. Tam, kjer je predvidena pozlata, nanesem plast šelaka in nato pigment, ki bo dal zlatu polnost videza. Zahtevno delo je nanos zlatih lističev; potrebna je mirna roka in zajeta sapa, sicer bi listič odfrlel. Nato sledi glajenje, čiščenje in zaščita zlate površine.
V pogovoru ste omenili, da uporabljate za barvanje jajčno emulzijo. Jo pripravljate sami po kakšnih starodavnih receptih?
Res jo naredim sama.V njej potem raztapljam naravne pigmente v prahu. Pa da ne bo skrivnosti, priprava je zelo enostavna: jajčno emulzijo naredim tako, da zmešam rumenjak z vodo in kisom, lahko pa namesto vode in kisa uporabim tudi pivo- ležak. Zelo važno je, da začnem nanašati najprej temno barvo, naslednji nanosi pa so vedno bolj svetli. Seveda na predvidenih svetlejših mestih. Pri tem je pomembna »gostota« oziroma prosojnost nanesenega pigmenta. Potrebno je mnogo nanosov, da se doseže želen prehod od temnega k svetlemu. Mehkobo in satenast videz barve daje vrhnja plast jajčne emulzije, nakar sledi še zaščita ikone.
Kateri prizori so za ikono najbolj značilni? S svetniki, z Bogom, Marijo?
Upodabljajo se svetniki, vse svete osebe in svetopisemske zgodbe, ki jih poznamo. Pogosto zasledimo prav Mater božjo. Tudi mene je vedno znala posebej nagovoriti in jo rada slikam. Niti dve upodobitvi nista enaki, vsakič izžareva njena podoba drugače.
Ali so potemtakem vaše ikone kopije, originali, replike, vzori?
Mislim, da vse navedeno hkrati. Ko se srečamo z današnjimi ikonami, jih občudujemo, se hkrati lahko sprašujemo, ali nismo že videli kaj podobnega v neki monografiji ali knjigi. Eno prvih vprašanj, ki si ga zastavimo je, ali je izbrani motiv kopija, originalno delo, preslikava neke prejšnje ikone ali samo vir kot navdih za novo delo.
Potem si starodobna ikonografija ni niti najmanj bala preslikavanja?
Nasprotno, balo se je samovolje in osebnega izraza slikarja, ker bi se lahko izgubil namen služiti izvirnemu namenu. Ker je obstajalo nekaj splošno privzetih in z versko prakso preverjenih načinov prikazovana svetih oseb, je njim dajala prednost. Tako so bili ikonopisci posebej opozorjeni, da naj ne ustvarjajo lastnih motivov, da naj uporabljajo že uveljavljene predloge. V ozadju vztrajanja pri doslednem preslikavanju podob je bilo tudi verovanje, da zgodnje predloge ohranjajo dejanski videz svetih oseb in da se z novonastalimi ikonami ne sme izgubiti njihovih glavnih potez.
Ko preslikavam motive različnih znanih in neznanih avtorjev, hkrati tudi sama ustvarjam, na ikoni puščam za seboj lastno sled. Tako je ikona sočasno tudi originalna kreacija, v katero je vtkana tudi moja oseba. Ko pišem zgodbe o življenju svete osebe, na nek način zarisujem tudi svojo zgodbo.
Prej ste omenili, da radi upodabljate Marijo. Na kakšne načine ste jo že upodobili?
Naj omenim le nekatere uveljavljene tipe: Marija lactans, Marija mater milosti, Marija kraljica, Oznanjenje, Marija znamenja, Voditeljica na poti (Hodigitria), … Izhodišče oziroma tema je pri določeni upodobitvi ista. Mislim, da ni nič narobe, da ima napisana ikona določene značilnosti tistega, ki jo upodablja. Zmeraj se pri delu izražam tudi osebno, tako v vsaki podobi ostane del mene.
Katere so tiste zgodbe ali osebe iz svetopisemskega življenja, ki jih imate najraje za upodabljanje?
Poleg Marije so mi angeli sploh zelo pri srcu.
Koliko časa traja, da ikono napišete?
Vprašanje je, kje bi začela. Če je deska pripravljena že s podlago, in je potem potrebno le nanesti zlato in pigment, je potrebno okoli 50 ur dela. Tam nekje. Pred tem pa je potrebno pripraviti podlago, to naredim za vsaj 10 desk skupaj. Potrebnih je več kot 20 nanosov bolonjske krede s klejem. Po vsakem nanosu s čopičem je potrebno vmesno sušenje in brušenje, kar zahteva precej časa. Pomembno je, da dobimo gladko in dobro osnovo, da bosta zlatenje in poslikava potem kvalitetno narejena.
Imate svoje prve ikone še shranjene? So drugačne od teh danes?
Razvoj v mojem upodabljanju se kar vidi. Začetki so bili, kljub študiju, precej naivni. Slikala sem bolj tako, kot sem prej z oljnimi barvami. Šele pozneje sem zaznala razliko. Res velja, da vaja dela mojstra.
Ali so v našem prostoru ikone tudi prisotne?
Na Slovenskem poznamo nekaj zanimivih ikon iz prejšnjih stoletij, ki so izdelane pod vplivom vzhodnih vzorov ali pa so prinesene od zunaj. Shranjene so v muzeju, samostanu ali cerkvi, seveda pa so tudi v privatni lasti. Verjetno najstarejša ikona pri nas je iz 14. stol., hrani pa jo Pokrajinski muzej v Kopru. Menda najbolj »bizantinski« tip Matere Božje imajo v oltarju proštijske kapele v Novem Mestu iz leta 1736. No, pa še kar nekaj lepih primerkov bi se našlo tudi v antikvariatih, pri zbirateljih umetniških starin in ostalih ljubiteljih lepega.
Zdi se kot da se danes vračamo h ikonam?
Lepo je razvil misel na vaše vprašanje g. Janez Mesesnel, likovni kritik, ki jo je podal ob otvoritvi moje razstave ikon v Galeriji Vodnikova domačija v Ljubljani: »Zahodna civilizacija je nedvomno v duhovni krizi, tehnično napredna, a sicer izpraznjena. Umetniku ne ponuja zanesljive orientacije in simbola, ob katerih bi njegova osebnost začutila trdnost morebitnih izhodišč. Ikona, kot kristaliziran dosežek bizantinskega slikarstva, je izpostavila duhovni naboj v formalno togem, a izbrušenem modelu in žarči neomajno podrejenost ideji. Je simbol neke civilizacije in kulture in v današnjem, duhovno razdrobljenem svetu Evrope lahko pomeni žlahten vzor.«
Poznamo torej še več primerov obujanja interesa za vzhodno umetnost?
Tudi sama sem presenečena. Omenim naj p. Marka Rupnika in njemu lastni »vzhodni« pristop, na novo vznikle šole ikonopisja od Rusije do zahodne Evrope, edinstveno razstavo lani v Budimpešti s 400 ruskih in 100 madžarskih ikon iz obdobja od 11. do 19 stol., lani razstavo ikon v Novljanu imenitnega Borisa Grkovića, in še bi lahko naštevala.
Z umeščanjem Slovenije v širši evropski prostor, s spoznavanjem drugih kultur, s prizadevanjem za ekumenizem, je tudi ikona na svoj način zanimiv kamenček v mozaiku širšega kulturnega prostora.
Ali je kakšen od kriterijev bolj pomemben?
Torej primarni kriterij vrednotenja ikone je kultni odnos. Preprosto zato, ker nastaja zaradi kultnih potreb; zato, da bi bila oprijemljiva pomoč pri izkušnji nematerialnega, duhovnega.
Torej nas ikona lahko nagovori na različne načine?
Ikono običajno ne gledamo tako, kot druga likovna dela. Skozi poglede poduhovljenih svetih oseb se nas lahko dotika nek nedoločen mir, ki omogoča preseganje minljivosti, harmonija v ustvarjeni ikoni daje upanje, usklajenost linij in barv lahko terapevtsko deluje na naše ogroženo bitje.
Zato h ikoni pristopimo z zavestjo, da nas lahko različno nagovori: ali ima »odsev večnosti«, odkriva božansko stvarnost, navdaja z mirom, vsebuje skladnost večnega, napoveduje rešitve v današnjih hrepenenjih, vzbudi v nas plemenitost, motivira nas k človekoljubju …
Ikona je lahko sodobniku priložnost, da se ustavi, izstopi iz vsakodnevne naglice potrošniške družbe in ob opazovanju podob na ikoni postane pozoren na večno stvarnost, na vračanje svojemu božanskemu izvoru.
Ikona nas na neki nezavedni ravni osvobaja pesimizma, nas priteguje in se daje kot možnost. Svojo spoštljivost ohranja v skrivnosti nedorečenosti.
5. – 11. oktober 2014
Škofjeloška slikarka Albina Nastran se je za slikanje ikon odločila pred okrog desetimi leti. Prelomno je bilo naključno srečanje z ikonami na razstavi v Kamniku. Korak od ljubiteljske slikarke, ki slika akvarele in slike, krajine, tihožitja in druge motive, do ikonopisca (slikarja oziroma pisca ikon) je bil skrbno premišljen ter obenem pogojen in ubran z avtoričinim čustvenim in miselnim dojemanjem življenja in duhovnosti.
Ali je vaše zanimanje za ikonopisje povezano s sinovo odločitvijo za duhovniški poklic?
Ikona Matere božje, ki ste mu jo napisali za novomašno podobico, izraža posebno milino …
Kot smo že omenili, nocoj ob 20. uri v Okroglem stolpu škofjeloškega gradu odpirajo ikonopisno razstavo Albine Nastran.
Ob katerih motivih ste se prvič ustavili in si zaželeli, da bi jih naslikali?