001 - sv. MatejIkona je sveta podoba, ki predstavlja svete osebe ali svetopisemske zgodbe.

V krščanstvu je ikona imela skozi stoletja različno vlogo. Vidimo jo v Sveti deželi, zibelki krščanstva, po ločitvi na vzhodno in zahodno krščanstvo (1054. leta) pa je v klasičnem smislu značilna za vzhodno krščanstvo. Zelo slavne so ikone iz kulturne zakladnice grškega, ruskega, pa tudi balkanskega področja.

Z umeščanjem Slovenije v širši evropski prostor, s spoznavanjem drugih kultur, s prizadevanjem za ekumenizem, je tudi ikona na svoj način zanimiv kamenček v mozaiku širšega kulturnega prostora.

Ikona se lahko gleda z religioznega, zgodovinskega, kulturnega ali estetskega aspekta. Ob podobah lahko začutimo navzočnost duhovnega sveta. Je meditacija v barvah.

Starodobna ikonografija se niti najmanj ni bala preslikavanja. Nasprotno, balo se je samovolje in osebnega izraza slikarja, ker bi se lahko izgubil namen pisanja ikon. Ker je obstajalo nekaj splošno privzetih in z versko prakso preverjenih načinov prikazovana svetih oseb, je njim dajala prednost. Tako so bili ikonopisci posebej opozorjeni, da naj ne ustvarjajo lastnih motivov, da naj uporabljajo že uveljavljene predloge. V ozadju vztrajanja pri doslednem preslikavanju podob je bilo tudi verovanje, da zgodnje predloge ohranjajo dejanski videz svetih oseb in da se z novonastalimi ikonami ne sme izgubiti njihovih glavnih potez.

Ikono običajno ne gledamo tako, kot druga likovna dela. Skozi poglede poduhovljenih svetih oseb se nas lahko dotakne nek nedoločen mir, ki omogoča preseganje minljivosti, harmonija v ustvarjeni ikoni daje upanje, usklajenost linij in barv lahko terapevtsko deluje na naše ogroženo bitje. Zato h ikoni pristopimo z zavestjo, da nas lahko različno nagovori: ali ima »odsev večnosti«, odkriva božansko stvarnost, navdaja z mirom, vsebuje skladnost večnega, napoveduje rešitve v današnjih hrepenenjih, vzbudi v nas plemenitost, motivira nas k človekoljubju …Ikona je lahko sodobniku priložnost, da se ustavi, izstopi iz vsakodnevne naglice potrošniške družbe in ob opazovanju podob na ikoni postane pozoren na večno stvarnost, na vračanje svojemu božanskemu izvoru.

Ikona nas na neki nezavedni ravni osvobaja pesimizma, nas priteguje in se daje kot možnost. Svojo spoštljivost ohranja v skrivnosti nedorečenosti.

» Ni komentarjev

Razstave

2003 – Viktorinovi dnevi, Minoritski samostan na Ptuju, skupinska razstava
2005 – Dom na fari, Škofja Loka, samostojna razstava
2005 – Dom Petra Uzarja, Tržič, samostojna razstava
2006 – Galerija Vodnikova domačija, Ljubljana, samostojna razstava
2006 – Okrogli stolp škofjeloškega gradu, Škofa Loka, samostojna razstava
2006 – Predjamski grad, samostojna razstava
2006 – Postojna, župnijski večnamenski prostor
2006 – Ikona – darilo papežu Benediktu XVI
2006 – 6. december – 15. januar 2007, galerija Ivana Groharja v Škofji Loki, skupinska božično-novoletna razstava umetniških del MALI FORMAT petindvajsetih loških umetnikov, 3 dela
2007 – Festival Rusijada 2007, razstava v knjižnici gimnazije Škofja Loka
2007 – Anina galerija, Rogaška slatina
2007 – Ljubljana, galerija Družina, Krekov trg 1
2007 – Šoštanj, Mestna galerija (več informacij)
2008 – Galerija Loterije Slovenije (več informacij)
2008 – Osnovna šola Škofja Loka – mesto
2008 – Klinični Center Ljubljana
2009 – Groharjeva galerija Škofja Loka
2009 –  Galerija muzeja Železniki
2009 – Župnišče v Prvačini
2010 – Galerija mežnarija, Mengeš
2010 – Sveta gora pri Novi Gorici
2011 – Galerija Fara, Škofja Loka
2011 – Petrovčeva hiše v Cerkljah na Gorenjskem
2011 – Katoliški dom prosvete Sodalitas v Tinjah, Avstrija
2012 – Muzej krščanstva na Slovenskem Stična
2012 – Galerija Krpan v Cerknici
2013 – Ruski center znanosti in kulture, Ljubljana
2013 – Center Rinka, Solčava
2014 – Benedkova hiša, Železniki
2015 – Jožefova Galerija Doma Marije in Marte, Dolnji Logatec
2016 – Galerija Atrij občine Tržič
2016 – Župnijski dom župnije Ljubljana – Štepanja vas
2016 – Gimnazija Želimlje
2016 – Galerija Šivčeva hiša, Radovljica
2018 – Zavod Sv. Stanislava, Ljubljana
2019 – Frančiškanski samostan Kamnik

» Ni komentarjev

Slikalo se je na deski. Večje so sestavljene iz več desk in povezane s klini ali zagozdami. S sprednje strani je izdolbena plitka pravokotna vdolbina imenovana »kovček« tako, da so malo dvignjeni robovi tvorili neke vrste okvir. Pri večjih formatih se je nalepilo platno in nanj dala osnova iz zmesi tolčenega alabastra ali krede in živalskega lepila. Barvalo se je v jajčni temperi, uporabljala se je tudi pozlata.

Najpogostejši motivi, slikane teme, so bili svetniki. To je razumljivo, ker so bili ljudem takrat svetniki posredniki med njimi in Bogom. Svetniki so bili njihovi zagovorniki, zastopniki, nevidni, ponavadi dobrohotni, vedno ob človeku, ki so ga spremljali od zibelke do groba. Pri krstu je otrok dobil ime svetnika, običajno tistega, na katerega dan so ga krstili. Od takrat naprej je otrok imel svojega angela varuha, zaščitnika, ki ga je varoval do smrti. Pri odločitvi za poklic je posameznik dobil še enega zaščitnika, zaščitnika so imele vse ljudske dejavnosti (tesarje in ladjedelce je ščitil na primer Sv. Nikolaj – Miklavž). Tudi ljudski koledar in s tem razpored opravil se je ravnal po svetnikih (na primer na Jurijevo se prvič po zimi žene živina na pašo). Ravnanje po svetnikih je bilo tudi v kuhinji in na dvorišču in se je s tem poučevalo manj skrbne, mlajše ali lene gospodinje.

Tako si lahko predstavljamo, kako pomembno vlogo so imele ikone v vsakdanjem življenju ljudi. Torej ikona ni bila le okras v cerkvi, ampak tudi nepogrešljiva v vsakem domu od gradov do preproste kolibe. V hiši so v nizu postavljene ikone imele poseben, najpomembnejši prostor, kot sobe, imenovan »lepi kot«. Vsaka ikona je bila zaščitena pred prahom z zaveso iz tkanine, v bogatih hišah izvezene iz svile, zlatih in srebrnih niti. Premožne hiše so imele posebno sobo, imenovano krstno sobo, ker je cela stena bila prekrita z ikonami. Če je gospodar v hiši gostil duhovnika, je imel tam mašo.

Ikone so postavljali tudi na lese, vrata, naoknice gospodarskih poslopij, razpotja, da bi s svetnikovo pomočjo zaščitili ljudi, živino, pridelek. Pred ikono so prižigali sveče in prosili svetnika za pomoč.

Ker je bilo povpraševanje po ikonah veliko, je bila tudi izbira na trgu velika. Običajno se o ceni ikone ni razpravljalo. Če je kupec za ikono dal premalo denarja in je trgovec ocenil, da kupec skopari, je odrinil denar nazaj tolikokrat, dokler prodajalec ni bil z vsoto zadovoljen.

Premožni ljudje so pogosto dragocene umetniške ikone ob izdelkih iz plemenitih kovin zapisovali v oporoke ali darovali ob največjih življenjskih dogodkih oziroma praznikih in s tem izkazovali posebno spoštovanje.

Srednjeveška ikona izraža poleg podobe ali prizora dogodka, ki ga predstavlja, tudi simbolni pomen, na primer položaj (spredaj so pomembnejše osebe) in velikost svetih oseb, svetnikov ali drugih oseb v kompoziciji slike (proporcionalno večje so pomembnejše), gib ali položaj roke (roka, prilegajoča se obrazu, izraža žalost, iztegnjena roka z odprto dlanjo izraža ponižnost). Upodabljali so se različni atributi (palice imajo božji glasniki, križe imajo mučenci, ki so trpeli za vero, preroki imajo v roki svitke, svetniki zaprt evangelij itd.). Simbolizem se kaže tudi v kompoziciji (na primer eno drevo ali dve predstavljata gozd ali rajski vrt, stolp označuje dvorec, nazobljen zid mesto, če podoba sedi na stolu, se dogaja v hiši. Ikona prikazuje dogodek ali več dogodkov hkrati v prostoru, nikoli pa ne v določenem času, s tem poudari brez časnost dogodka. V eni kompoziciji so lahko različne epizode iste zgodbe, ki pripovedujejo, kaj se je zgodilo pred glavnim dogodkom in kaj pozneje. Pri tem so lahko večkrat uprizorjene iste osebe. Na primer na ikoni Kristusovo rojstvo vidimo hkrati rojstvo Kristusa, angele, ki naznanjajo veselo novico, svete Tri kralje, ki prihajajo z Vzhoda, Sv. Jožefa, ki se pogovarja s pastirjem in babice, ki bodo okopale novo rojeno dete.

Tedanji slikarji so slikali »ploskovno«, uporabljali so tako imenovano obrnjeno perspektivo. Točko, kjer bi se stekale linije v globino, je slikar postavil v gledalčevo oko. Predmeti na sliki se z večjo razdaljo od nas ne manjšajo, ampak celo večajo. Volumen in prostor se torej v kompoziciji bereta obratno. Vtis ploskosti se doseže tudi s slikanjem oseb, ki so enako velike, če stojijo spredaj ali ob strani ali celo zadaj.

Barve so izredno pomembne. Če se ne spreminjajo glede na svetlobo, dajo tudi vtis ploskosti, enako, če slikar ni menjal tona (nianso) osnovne barve na celem področju kompozicije. S ploščatim prikazom določene figure ali vzorca na ikoni se pripomore k prepoznavanju vsebine, ker je skladnost oblik, barv in ritma eden od pomembnih povezovalnih elementov.

Običajni človek mora čutiti svojo neizmerno oddaljenost od svetnika, ki ga gleda iz ikone. Upodobljen svetnik ne more biti podoben človeku, ki je obremenjen z vsakdanjimi skrbmi. Torej se svetnik mora razlikovati, saj ima posebno moč. Zato je cerkev piscu ikon predpisala umetniške kanone, ki jih mora upoštevati pri svojem delu. Slikati mora po predlogi ali po vzorih kake slavne ikone. Zanimivi so ilustrirani priročniki, ki razlagajo tip obleke, pomen barve, itd. Pa vendar, kljub strogim predpisom je umetnik v dela vnašal delček svoje osebnosti in stvarnosti tistega časa.

» Ni komentarjev

036 - sv. Nikolaj

SV. NIKOLAJ, 25 x 35 cm, 2007
Material: jajčna tempera na lesu, pozlata 23 karatno zlato,
Vir: verjetno srbsko delo.


» Ni komentarjev

035 - Pantokrator

PANTOKRATOR, 35 x 35 cm, 2007
Material: jajčna tempera na lesu, pozlata 23 karatno zlato,
Vir: šola Sv. Klimenta, Ohrid, konec 14.stol.


» Ni komentarjev

034 - Marija z Jezusom

MATI BOŽJA Z DETETOM, 35 x 35 cm, 2007
Material: jajčna tempera na lesu, pozlata 23 karatno zlato,
Vir: Samostan Dečani, Kosovo i Metohija, Srbija,1350.


» Ni komentarjev

032 - Hrepeneča devica

HREPENEČA DEVICA, 25 x 30 cm, 2007
Material: jajčna tempera na lesu, pozlata 23 karatno zlato,
Vir: kretsko delo iz 16. stol.


» Ni komentarjev

031 - Troedinost

Sveta Trojica, 25 x 35 cm, 2007
Material: jajčna tempera na lesu, pozlata 23 karatno zlato,
Vir: kretsko delo iz 16. stol.


» Ni komentarjev

030 - Elija v puščavi

SV. ELIJA V PUŠČAVI, 25 x 30 cm, 2007
Material: jajčna tempera na lesu, pozlata 23 karatno zlato,
Vir:Atos, Grčija, 14 do 15, stol.


» Ni komentarjev

V srednjem veku so imela mesta in pokrajine Rusije različen pomen in vlogo. Ko je Kijevska država v XII. stol. razpadla na posamezne fevdalne kneževine, se je rodila druga država z novo prestolnico Vladimir. Mesto se je razcvetelo v kulturno in duhovno središče srednjeveške Rusije z neštetimi umetniškimi šolami. Iz tega obdobja poznamo ikono Vladimirsko Bogorodico, eno najstarejših in največjih svetinj Rusije, ki se danes nahaja v zbirki Tretjakovske galerije v Moskvi.

V nadaljnjem razvoju je izjemno kulturno središče postalo mesto Novgorod, ki je zaradi dobrih trgovskih povezav sprejemalo vplive tako severnih kot južnih dežel Evrope. Pomembno obdobje v zgodovini srednjeveške novgorodske umetnosti je slikanje ikon, ki so se ohranile do danes.

V XII. stol. je bil v vseh ruskih krajih velik bizantinski vpliv slikanja. V večini primerov so upodobljeni temnopolti vzhodnjaški obrazi močno črnih, resnih in žalostnih oči ter splošno prevladujoči odtenki mračne oker barve. Liki so ravnodušni do okolice, kot da lebdijo v praznem prostoru.

V XIII. stol. so v Novgorodu ustanovili lastno šolo ikonopisja, ki je prekinila dolgoletne vezi z Bizancom in nadzorom Carigrada. Svetniki dobivajo bolj ruske poteze. Nežni slikarski stil prepušča prostor močnemu, včasih malo grobemu, bolj izrazitemu stilu. Pogosto srečamo močne barvne kontraste, na primer med rdečo in zeleno modro. Pojavijo se močno rdeča ozadja, ki postanejo tako priljubljena, da se neprestano pojavljajo do XV. stol.

V XIV. in XV. stol. doživi novgorodska šola ikonopisja razcvet. Močne in vesele barve zamenjajo skope in stroge odtenke prejšnjega obdobja. Na eni ikoni se pojavlja več svetnikov hkrati, podobe postajajo manjše, vse več je dinamičnih prizorov ( na primer kako Sv. Jurij s polnim zamahom kopja pobije zmaja ). Ozadje ni več enolično ali nedoločno. V ozadju se pojavljajo zgradbe, drevesa, kamnite skale, votline. Enolično pobarvano ozadje je samo pri obrednih ikonah, ki prikazujejo Jezusa Kristusa, Marijo, Janeza Krstnika in preroke. V XVI. In XVII. stol. novgorodska šola doživlja svoj počasni zaton. Začenja se zgledovati po moskovskem okusu, novgorodske ikone se več ne ločijo od moskovskih.

V Moskvi je prva leta XV. stol. delal zelo ustvarjalen slikar Teofan Grk, ki je prišel iz Bizanca. Iz tega časa je ohranjenih manj ikon. Njegova dela, tako freske kot ikone, kažejo strastno patetiko. Prepoznavna so po impresivnosti, barvah, potezah. Njegovi obrazi so temne polti, strogega izraza, izpostavljeni deli na licu imajo krepke poteze bele barve. Bil je občudovan tako po slikanju kot po izredni osebnosti, modrosti in izobraženosti. Posebej lepe so ikone Bogorodice, Sv. Janeza Krstnika in apostola Pavla.

Največji ruski srednjeveški ikonopisec je rahločutni Andrej Rubljov. Ta ocena velja od začetka, skozi vsa stoletja, do danes. Rodil se je v Moskvi v drugi polovici XIV. stol. in verjetno 1411 leta naslikal svojo najslavnejšo ikono Sv. Trojica, ki jo danes hranijo v Tretjakovski galeriji. Tak način upodobitve se imenuje »Starozavezna Trojica« (poznamo še »Očetovstvo« in »Novozavezno Trojico).

Moskovsko slikarstvo je v XV. in XVI. stol. tesno povezano z imenom Dionizija. Živel je približno v drugi polovici XV. stol. in kot izreden talent užival ugled v vsej svoji dobi ustvarjanja. Imel je delavnico s pomočniki, zelo veliko ustvarjal, vendar se je ohranilo le malo ikon, od teh je avtor dve podpisal.
Lep primer Dionizijevega stila je ikona Križanje iz leta 1500, ki se danes nahaja v Tretjakovski galeriji. Dionizij je prefinjeni mojster. Njegovi liki so namenoma podaljšani, z drobnimi pestmi, stopali in glavami, z nežnimi potezami obrazov, ki so lepi. Svetniki so si podobni, ni naglih kretenj, vse je odmerjeno, slovesno. Upodobljenim božjim poslancem so tuje človeške strasti, žareče barve poudarjajo praznično in vzvišeno razpoloženje. Tak način slikanja je bil v tistem času, času političnega in kulturnega razcveta, zelo priljubljen.

Veliko se je gradilo, umetniki vseh vrst so prihajali v Moskvo. Tako v XVI. stol. izginja značaj lokalnih šol. V času vladavine Ivana Groznega (1547-1584), težkem času mrkega cesarjevega pogleda, so se razpršile svetle podobe Rubljova, Dionizija in njunih naslednikov. V ikonah se je pojavila celo podoba cesarja -moskovskega samodržca. Značilno za to obdobje je, da se pojavljajo v večjem številu ikone s prizori iz življenja svetnikov. V sredi je naslikana svetnikova podoba, ob robovih pa sličice s prizori iz njegovega življenja.

V tem času so se pojavile prve tiskane knjige in napoved zatona srednjeveške likovne umetnosti.

» Ni komentarjev
Strani: 1 2 3

avtor: Albina Nastran, Matej Nastran

avtor: Albina Nastran, Matej Nastran