Slikalo se je na deski. Večje so sestavljene iz več desk in povezane s klini ali zagozdami. S sprednje strani je izdolbena plitka pravokotna vdolbina imenovana »kovček« tako, da so malo dvignjeni robovi tvorili neke vrste okvir. Pri večjih formatih se je nalepilo platno in nanj dala osnova iz zmesi tolčenega alabastra ali krede in živalskega lepila. Barvalo se je v jajčni temperi, uporabljala se je tudi pozlata.
Najpogostejši motivi, slikane teme, so bili svetniki. To je razumljivo, ker so bili ljudem takrat svetniki posredniki med njimi in Bogom. Svetniki so bili njihovi zagovorniki, zastopniki, nevidni, ponavadi dobrohotni, vedno ob človeku, ki so ga spremljali od zibelke do groba. Pri krstu je otrok dobil ime svetnika, običajno tistega, na katerega dan so ga krstili. Od takrat naprej je otrok imel svojega angela varuha, zaščitnika, ki ga je varoval do smrti. Pri odločitvi za poklic je posameznik dobil še enega zaščitnika, zaščitnika so imele vse ljudske dejavnosti (tesarje in ladjedelce je ščitil na primer Sv. Nikolaj – Miklavž). Tudi ljudski koledar in s tem razpored opravil se je ravnal po svetnikih (na primer na Jurijevo se prvič po zimi žene živina na pašo). Ravnanje po svetnikih je bilo tudi v kuhinji in na dvorišču in se je s tem poučevalo manj skrbne, mlajše ali lene gospodinje.
Tako si lahko predstavljamo, kako pomembno vlogo so imele ikone v vsakdanjem življenju ljudi. Torej ikona ni bila le okras v cerkvi, ampak tudi nepogrešljiva v vsakem domu od gradov do preproste kolibe. V hiši so v nizu postavljene ikone imele poseben, najpomembnejši prostor, kot sobe, imenovan »lepi kot«. Vsaka ikona je bila zaščitena pred prahom z zaveso iz tkanine, v bogatih hišah izvezene iz svile, zlatih in srebrnih niti. Premožne hiše so imele posebno sobo, imenovano krstno sobo, ker je cela stena bila prekrita z ikonami. Če je gospodar v hiši gostil duhovnika, je imel tam mašo.
Ikone so postavljali tudi na lese, vrata, naoknice gospodarskih poslopij, razpotja, da bi s svetnikovo pomočjo zaščitili ljudi, živino, pridelek. Pred ikono so prižigali sveče in prosili svetnika za pomoč.
Ker je bilo povpraševanje po ikonah veliko, je bila tudi izbira na trgu velika. Običajno se o ceni ikone ni razpravljalo. Če je kupec za ikono dal premalo denarja in je trgovec ocenil, da kupec skopari, je odrinil denar nazaj tolikokrat, dokler prodajalec ni bil z vsoto zadovoljen.
Premožni ljudje so pogosto dragocene umetniške ikone ob izdelkih iz plemenitih kovin zapisovali v oporoke ali darovali ob največjih življenjskih dogodkih oziroma praznikih in s tem izkazovali posebno spoštovanje.
Srednjeveška ikona izraža poleg podobe ali prizora dogodka, ki ga predstavlja, tudi simbolni pomen, na primer položaj (spredaj so pomembnejše osebe) in velikost svetih oseb, svetnikov ali drugih oseb v kompoziciji slike (proporcionalno večje so pomembnejše), gib ali položaj roke (roka, prilegajoča se obrazu, izraža žalost, iztegnjena roka z odprto dlanjo izraža ponižnost). Upodabljali so se različni atributi (palice imajo božji glasniki, križe imajo mučenci, ki so trpeli za vero, preroki imajo v roki svitke, svetniki zaprt evangelij itd.). Simbolizem se kaže tudi v kompoziciji (na primer eno drevo ali dve predstavljata gozd ali rajski vrt, stolp označuje dvorec, nazobljen zid mesto, če podoba sedi na stolu, se dogaja v hiši. Ikona prikazuje dogodek ali več dogodkov hkrati v prostoru, nikoli pa ne v določenem času, s tem poudari brez časnost dogodka. V eni kompoziciji so lahko različne epizode iste zgodbe, ki pripovedujejo, kaj se je zgodilo pred glavnim dogodkom in kaj pozneje. Pri tem so lahko večkrat uprizorjene iste osebe. Na primer na ikoni Kristusovo rojstvo vidimo hkrati rojstvo Kristusa, angele, ki naznanjajo veselo novico, svete Tri kralje, ki prihajajo z Vzhoda, Sv. Jožefa, ki se pogovarja s pastirjem in babice, ki bodo okopale novo rojeno dete.
Tedanji slikarji so slikali »ploskovno«, uporabljali so tako imenovano obrnjeno perspektivo. Točko, kjer bi se stekale linije v globino, je slikar postavil v gledalčevo oko. Predmeti na sliki se z večjo razdaljo od nas ne manjšajo, ampak celo večajo. Volumen in prostor se torej v kompoziciji bereta obratno. Vtis ploskosti se doseže tudi s slikanjem oseb, ki so enako velike, če stojijo spredaj ali ob strani ali celo zadaj.
Barve so izredno pomembne. Če se ne spreminjajo glede na svetlobo, dajo tudi vtis ploskosti, enako, če slikar ni menjal tona (nianso) osnovne barve na celem področju kompozicije. S ploščatim prikazom določene figure ali vzorca na ikoni se pripomore k prepoznavanju vsebine, ker je skladnost oblik, barv in ritma eden od pomembnih povezovalnih elementov.
Običajni človek mora čutiti svojo neizmerno oddaljenost od svetnika, ki ga gleda iz ikone. Upodobljen svetnik ne more biti podoben človeku, ki je obremenjen z vsakdanjimi skrbmi. Torej se svetnik mora razlikovati, saj ima posebno moč. Zato je cerkev piscu ikon predpisala umetniške kanone, ki jih mora upoštevati pri svojem delu. Slikati mora po predlogi ali po vzorih kake slavne ikone. Zanimivi so ilustrirani priročniki, ki razlagajo tip obleke, pomen barve, itd. Pa vendar, kljub strogim predpisom je umetnik v dela vnašal delček svoje osebnosti in stvarnosti tistega časa.
Ikona je sveta podoba, ki predstavlja svete osebe ali svetopisemske zgodbe.
