Koliko sestavin na prehojeni poti pogojuje sedanji slikarski svet gospe Albine Nastran je težko našteti, a do slikanja ikon, katerih izbor je pokazala na sedanji razstavi v Vodnikovi galeriji, so gotovo pripeljala plodna prežemanja zunanjih, »materialnih« in notranjih, »duhovnih« impulzov in doživetij. Slikanje, likovno ustvarjanje in izpovedovanje je bilo gotovo duhovna potreba, kot odvod tehničnega poklica in materialne vsakdanjosti. Zgodnje slike, akvareli in drugo s tega področja so bili zgolj to. Zavedanje in prva kritična občudovanja pa so vzniknila ob ogledovanju umetniških del Klimta, Schieleja in drugih viškov evropskega slikarstva in to zavedanje se je postopoma širilo, poglabljalo in oblikovalo v lasten, osebni in pretehtani nazor o tem, kaj si na tem področju resnično želi, potrebuje in s čim se lahko najpopolneje izpoveduje. Odgovor na to temeljno vprašanje je nekako pred sedmimi leti našla v slikanju ikon. Nenavaden izbor in odločitev, če gledam na ikone zgolj kot na posebej izoblikovano umetniško formo druge vere in kulture. Toda avtorica je seveda to odločitev, porojeno iz osebne, notranje nuje in občutenega soglasja z zvenom njihovega sporočila, pri sebi utemeljila širše in hkrati bolj osebno. In s tem zavrgla vse pomisleke ob takem, še včeraj nepričakovanem in morda celo nesprejemljivem izboru zvrsti.
Bizantinska umetnost, z njenimi izviri v fajumskih portretih pozne egipčanske pogrebne umetnosti, je dolga stoletja vplivala na evropsko, tako z izborom in razvrstitvijo tem v cerkvenih prostorih, kot s stilizacijo v formalno togih interpretacijah. Navezana izključno na nabožne teme in cerkveno slikarstvo je sledila napotkom, kateri so predpisovali vse, od obrtnih pristopov do formalnih shem.
Z Giottovo reformo v Italiji pa je Evropa stopila na pot individualnejšega pristopa in se tako za dobrega pol tisočletja rešila nevarnosti stagniranja, tako opaznega pri bizantinski umetnosti v XVIII. In XIX. stoletju. Odklanjala je kanone in pustila bolj prosto pot osebnim različicam ustvarjalnosti, kar je povzročilo tudi nabožni in cerkveni umetnosti nesluten razmah.
Zakaj torej vračanje k ikonam? Zahodna civilizacija je nedvomno v duhovni krizi, tehnično napredna, a sicer izpraznjena. Umetniku ne ponuja zanesljive orientacije in simbola, ob katerih bi njegova osebnost začutila trdnost morebitnih izhodišč. Ikona, kot kristaliziran dosežek bizantinskega slikarstva, je izpostavila duhovni naboj v formalno togem, a izbrušenem modelu in žarči neomajno podrejenost ideji. Je simbol neke civilizacije in kulture in v današnjem, duhovno razdrobljenem svetu Evrope lahko pomeni žlahten vzor. Ve vemo, kaj vse je nagnilo gospo Nastran k takemu izboru. A njeno delo dokazuje z vsemi oblikovalskimi in obrtno tehničnimi kvalitetami, da je našla svoj pravi svet – kot ga iščejo spet vznikle šole ikonopisja od Rusije do zahodne Evrope. Kot žena in mati je v vseh ikonopisnih tipih Marije (Bogorodice) najbrž tudi našla poveličanje tega statusa. Kot izbrušen estet je v metiersko izbrušenem in dekorativno aristokratskem tkivu, v katerega je položeno sporočilo, izpoved, vsebina torej, tudi odkrila vrhunske možnosti. Kot duhovno aktivno bitje je zagotovo našla marsikateri odgovor tako v delovnih postopkih, kot v trajnih simbolnih učinkih.
Ali gre za vračanje v zgodovinska umetnostna izročila? Morda – a v isti organiki, kot jo začutimo ob vsakem iskanju. Ne glede na smer in čas in aktualnost – cilj naj bo »visoko posajen«.

prof. Janez Mesesnel

ob otvoritvi razstave v galeriji Vodnikova domačija v Ljubljani, 2. februarja 2006

Ikona ne potrebuje podpisa. Ikona je podpis. Albina Nastran že peto leto v pisanju svetih podob zapisuje, podpisuje zgodbo matere. V njenih ikonah je predvsem materinska blagost in sočutnost. Žena je, mati je .V nekem trenutku jo je prevzela spoštljivost in svetost izraza, ki ga ikona izžareva v naš čas. V njej je zaznala tiste materam tako njim lastne blage navzočnosti, ki te prevzamejo. In čutila se je povabljena, da vstopi v posvečeni svet ikonopisja. Spoštljivo in skromno, ob učitelju ikonopiscu Mihajlu Jozafatu Hardiju, je spoznavala duhovne in zunanje zakonitosti, ki so potrebne, da se v ikonopiscu prebudijo tiste svete Prisotnosti, ki zaznamujejo ikono in po katerih prepoznamo pravo ikono in pravega ikonopisca.
Zanimivost našega časa je, da se ponovno zaziramo v svete podobe ikon. V njih prepoznavamo tisto spoštljivost in nedorečenost, ki je potrebna, ko pristopaš k stvarstvu in v njem k sočloveku in po njem k Bogu. Zahodni človek se je v nekem trenutku občudujoče zazrl v Giottove freske, na katerih je bila izrazu človeka odvzeta ikonopisna presežnost. Človek se je predal predrznosti, da bi sebi in vsemu do koder seže njegov pogled, odvzel tančico presežnosti. In spoznali smo, da kdor sebe, celotno stvarstvo, celo Boga samega ponižuje v dorečeno razpoznavnost, osiromaši svoje življenje – ustavlja pot v pozunanjenem cilju in v nekem trenutku se zazna kot ujetnik lastnih dorečenosti.
Spoznanja in izrazi, ki budijo občudovanje, ne ustavljajo človekovega hrepenenja po nadaljnjem preraščanju, ki obeta nova presenečenja in nepričakovane, nikoli ustavljene možnosti preseganja in zato občudovanja. Ne gre več za ujetost, pač pa za prodor v globino. Ikona ne ujame človeka v dokončno prepoznavnost. Liki na njej niso zemeljsko dorečeni in prav zato nas ikona postavlja pred možnost lastnega spoznavnega, duševnega in duhovnega preraščanja. Ikona je lepa v nepredvidljivih možnostih, ki jih ponuja iščočemu človeku.
Tudi zato se danes vse pogosteje vračamo k ikoni in z občudovanjem zremo na ikonopisje. Zaznali in spoznali smo, da je vendarle človek in celotno stvarstvo tudi presežno. Fotografija je odtis na zunaj prepoznane stvarnosti, slikarstvo pa išče izraz globljih, očem nevidnih resničnosti.
Sodobni umetniški izrazi so eno samo veliko iskanje, kako izraziti očem nevidne, a v sebi tako resnično zaznane razsežnosti. Sodobno slikarstvo je eno samo veliko poskušanje kako osvoboditi človeka iz manipulativne dorečenosti. Ikonopisje je najdenje izraza, ki ohranja globoko spoštljivost tako do Boga kot človeka in celotnega stvarstva.
Albina Nastran vstopa po zakonitostih pravega ikonopisja v čudoviti svet božjega, ki išče svoj odsev v ikonah, teh svetih podobah, ki nas pritegujejo in mamijo iz prostorsko časovnih ujetosti. Iz senc in podob k Svetlobi in Resnici.

p. dr. Karel Gržan

Ker želi človek v svoji radovednosti sebi in vsemu odvzeti tančico presežnosti, ohranja ikona spoštljivost v skrivnostni nedorečenosti.

Kot predmet religioznega čaščenja ima ikona v svetu vzhodnega krščanstva centralno vlogo. Po pravoslavnem pojmovanju združuje ikona dve dimenziji: teološko in umetniško. V teološkem smislu je ekvivalentna evangelijem, ker z vizualnimi sredstvi podaja natanko tisto, kar sveto pismo sporoča z besedami. Ikona sicer izhaja iz židovsko-gnostično-helenistične tradicije, ki je obstajala še v dobi zgodnjega krščanstva. Znotraj ikonopisja je znanih več šol, ki so se skozi stoletja uveljavile s svojimi značilnostmi. Slikanje oz. pisanje ikon je iz Bizanca postopoma prodiralo v Rusijo, pa proti zahodni jadranski obali, v Benetke in Rim, južno Italijo in Dalmacijo, kjer so ikone že za časa srednjega veka imele dokaj pomembno vlogo v različnih, bolj zasebnih, intimnih oblikah izkazovanja pobožnosti. V umetniškem smislu so te zgodnje ikone združevale elemente zahodnoevropskih umetnostnih stilov (romanika, gotika) in vzhodnih teološko-estetskih kanonov. Iz Italije in z balkanskega polotoka so ikone zašle tudi v naše kraje, vendar pa se je njihova raba omejevala predvsem na samostane ter redke duhovne in plemiške kroge. Med našim preprostim ljudstvom se priljubljenost ikon ni razširila. Vzroke za to je mogoče najti v drugačni naravi zahodnoevropskega bogoslužja in delno tudi v ukrepih reformacije, ki so zavrli nastajanje »svetih podob«. Kakorkoli že, originalne pravoslavne ikone v slovenskem prostoru obstajajo; so maloštevilne, toda pomembne zaradi svoje častitljivosti, zgodovine, vsebine in umetniške vrednosti.

Vloga Albine Nastran pri »slovenskem« ikonopisju je večplastna. Je slikarka ikon, poznavalka ikonopisja in raziskovalka ikonopisnega gradiva, ki se nahaja v slovenskih cerkvah in muzejih. S svojim aktivnim poseganjem v motivne domene, ne čisto običajne za zahodnoevropskega likovnega ustvarjalca, se Albina Nastran avtomatično umešča med tiste redke domače avtorje, ki si drznejo preseči nenapisane norme in meje; spada namreč med izbrance, ki so sposobni v polni meri podoživeti ter razvijati neko sicer sorodno, a vseeno tuje kulturnozgodovinsko izročilo, srž njegove sporočilnosti pa neomadeževano prenesti naprej. Umetnica preslikava motive znanih in neznanih avtorjev, po večini pravoslavne veroizpovedi, pri tem ohranja verodostojnost klasičnega slikarskega pristopa, značilnega za tovrstno umetnost, sočasno pa ustvarja originalne kreacije, ki ne odstopajo od uveljavljenih historičnih načinov podajanja izbrane tematike bolj, kakor je to dopustno. Dobro poznavanje različnih tehnik, začinjeno s pedantnostjo, potrpežljivostjo in smislom za likovno izražanje slikarki omogoča v kontekst ikonskega slikarstva vnašati lastne impulze in subtilne barvne poudarke. Z ustrezno artikulacijo plemenitih oblik, povezanih v uravnoteženo kompozicijsko celoto po vseh pravilih ikonopisja dosega ustrezno liričnim atmosfero z intimnim nabojem, ki prevaja fizično lepoto v metafizično.

Presenetljiva, a globoka in iskrena je zagledanost Albine Nastran v prelestne ikone, posebej vznemirljivo je njeno močno nagnjenje do ikonopisja. Očitno ji ta posebna likovna izpoved in stilna usmeritev v največji meri omogoča odraziti njen lastni intimni svet umetniških predstav, po oblikah in barvah zasidranih v bogati bizantinski umetnostni dediščini, izpolnjeni s sakralnostjo v najžlahtnejšem smislu. Gre za globalno izkušnjo življenja, ki jo slikarka skozi univerzalnost te specifične simbolne likovne govorice podaja gledalcu v razmislek in meditacijo. Avtoričin čisto konkreten cilj je negovanje in afirmiranje umetniške tradicije vzhodnega krščanstva in srednjeveške tehnologije po vzoru starih mojstrov. S posebno občutljivostjo in likovno rafiniranostjo nam ponuja liričnost, poetičnost, čistost in vedrino, skratka tisto neštetokrat interpretirano lepoto, ki jo pojmovno označuje grška beseda kalos, kar pomeni enotnost lepega in dobrega. Sooča nas z izbrušenimi dragulji v katerih odsevajo delčki večne nebeške liturgije.

Boštjan Soklič, umetnostni zgodovinar