Ikona ne potrebuje podpisa. Ikona je podpis. Albina Nastran iz Škofje Loke že sedmo leto v pisanju svetih podob zapisuje, podpisuje zgodbo matere.

Ali je vaše zanimanje za ikonopisje povezano s sinovo odločitvijo za duhovniški poklic?

Matej je vstopil k bratom kapucinom tri leta prej, preden sem se srečala z ikonami. Do umetnosti in slikarstva sem imela vedno poseben odnos, zelo me je privlačilo zgodnjekrščansko slikarstvo. Kolikor mi je čas dopuščal, sem se rada preizkušala v akvarelu in oljni tehniki, motivi pa so bili predvsem krajina in cvetje. Ko pa sem si v Kamniku ogledala razstavo ikon očeta Mihajla Hardija, sem se želela preizkusiti v ikonopisju. Začela sem prebirati literaturo s tega področja, študirala sem zgodovino, pomen, različne šole in tehnike pisanja ikon. Teoretično znanje sem preizkusila šele po dveh letih.

Mislim, da direktne povezave z mojo ljubeznijo do pisanja ikon ter sinovo odločitvijo za duhovniški poklic ni. Z odkrivanjem ikonopisja, z vstopanjem v čudoviti svet božjega, ki ga doživljam v odsevu ikon, teh svetih podobah, ki me pritegujejo in duhovno bogatijo, pa sem povezana s sinom.

Ikona Matere božje, ki ste mu jo napisali za novomašno podobico, izraža posebno milino …

Mati božja je moj priljubljen in najpogostejši motiv na ikonah. Ko je Matej končal študij, sem mu za diakonsko posvečenje podarila ikono Marije z Jezusom. Ko pa je ob pripravah na mašniško posvečenje za podobice izbral tudi ta motiv, me je posebej ganilo …

Vaše ikone so preslikava že narisanih motivov. Je to pravilo za vse ikonopisce?

Ikone so lahko kopije in izvirniki hkrati. Motive izbiram z grškega, ruskega, ukrajinskega in balkanskega področja. S preslikavanjem motivov znanih in neznanih avtorjev ne smem izgubiti glavnih potez predloge, hkrati pa sama ustvarjam, puščam na ikoni svojo sled. To je tako kot pri pisavi. Vsi se učimo pisati črke, ki imajo točno določene oblike in značilnosti, ko pa jih obvladamo, imamo vsak svojo razpoznavno pisavo. Tako je ikona izvirna stvaritev, v katero vtkem tudi del sebe, svojega doživljanja.

Vedno znova skušam doseči liričnost, čistost in vedrino, skratka enotnost lepega in dobrega, kar ikona lahko odseva. Da bi to lahko videli, se moramo odpreti, gledati s srcem.

Kakšno je razmerje med tehniko (znanjem) in duhovnostjo pri pisanju ikon?

Oboje je potrebno v enaki meri. Kot sem že omenila, sem dve leti študirala tehniko in zgodovino ikonopisja, preden sem napisala prvo ikono. Potem pa je treba teorijo utrditi s prakso, z veliko vaje in vztrajnosti. Tehnična izvedba je pomembna, ni pa dovolj. Za pisanje ikon je potrebna tudi duhovna priprava, umirjenost, spoštljiv odnos do tega, kar delaš. Nastajanje ikone je pot potrpežljivosti, je šola vztrajanja, natančnosti.
Ob plemenitih oblikah, povezanih v uravnoteženo kompozicijsko celoto, z upoštevanjem pravil ikonopisja ikona izraža lirično atmosfero z intimnim nabojem, ko prevaja fizično lepoto v metafizično …

Veliki ikonopisec Andrej Rubljov je molil in se postil tri leta, preden je začel pisati ikono Presvete Trojice …

Ikone se prebujajo v zbranosti, ikonopisec mora biti umirjen, pomirjen z Bogom, s seboj, z drugimi. Naš Matej bi rekel: »Potrebno je čisto srce.« Vstopiti moraš v ozračje svetega, božjega. Tako kot človek tudi ikona »zori« počasi, postopno.

Koliko časa pišete ikono?

Če je deska s podlago že pripravljena in le nanesem zlato in pigment, je potrebno okoli 50 ur dela. Ikona se vedno piše na trdo podlago, kamen ali les, kar kaže na zemeljsko stvarnost. Podlago nanesem na skrbno izbrano, pravilno posušeno in izdelano desko iz lipovega lesa. Potrebno je veliko premazov iz bolonjske krede in kleja, da dobim dobro podlago za kvalitetno poslikavo. Zahtevno delo je nanos zlatih lističev. Potrebna je mirna roka in zajeta sapa, sicer bi listič odfrčal na nepravo mesto. Nato sledi čiščenje, glajenje in zaščita zlate površine. V jajčni emulziji raztopljene barvne pigmente nanašam na pripravljeno podlago tako, da nanesem najprej temno barvo, nato pa vedno svetlejšo. Potrebno je mnogo nanosov, da dosežem enakomeren prehod od temnega k svetlemu. V procesu nastajanja podobe, v procesu »svetljenja« se med menoj in podobo gradi odnos, postajava prijateljici … Ko je gotova, jo rada prenesem v kuhinjo; večkrat še preverjam, ali ji še kaj ne manjka, ali je potrebno še kaj izpopolniti, popraviti, dokler v določenem trenutku ne zablesti. Zame je potem najlepša in lepo je, če lahko delim to zadovoljstvo še s kom. Vsaka ikona ima svojo zgodbo nastajanja.

Na razstavljenih ikonah je veliko zlate …

Zlato poudari veličino, svetost. Vedno več zlata uporabljam, pa se mi zdi, da še premalo.

Zakaj se na ikono ne podpišete?
Moje ime ni pomembno, v ospredju ni moje delo, pomembna je vsebina. Poudarek je na ikoni, sveti podobi ali svetopisemski zgodbi. Kadar slikam naravo, se podpišem. Ikona pa je po človeku delo Boga samega, ali kot beremo v stari literaturi, je »neustvarjena s človeško roko«.

Ksenja Hočevar

Objavljeno v Družini št. 24/2006 (11.6.)