ARHANGEL MIHAEL, 25 x 30 cm, 2006
Material: jajčna tempera na lesu, pozlata 23 karatno zlato,
Vir: Bizantinski muzej Atene, Grčija, 14. stol.

Mihael pomeni: »Kdo kakor Bog?«
Prvikrat ime Mihael navaja prerok Daniel, ki ga označuje kot »velikega kneza«. V knjigi Razodetja Mihael nastopa kot voditelj angelov, ki v vojni s satanom doseže sijajno zmago.
Po prenovljenem bogoslužnem koledarju slavimo praznik nadangela Mihaela skupaj z ostalima nadangeloma Rafaelom in Gabrielom 29. septembra.

SVETA DRUŽINA, 25 x 35 cm, 2006
Material: jajčna tempera na lesu, pozlata 23 karatno zlato,
Vir: neznan

MARIJA S STOJEČIM JEZUSOM V NAROČJU, 25 x 35 cm, 2006
Material: jajčna tempera na lesu, pozlata 23 karatno zlato, grško kretska tehnika,
Vir: Dujam Vuškovič, 15 stol. frančiškanska cerkev v Zadru, Hrvaška.

SV. JURIJ NA KONJU, 25 x 35 cm, 2006
Material: jajčna tempera na lesu, pozlata 23 karatno zlato,
Vir: Makedonsko delo, mogoče iz Atosa, zgodnje 18. stol.

NADANGEL GABRIEL, 14 x 28 cm, 2006
Material: jajčna tempera na lesu, pozlata 23 karatno zlato,
Vir: iz ikonostasa v samostanu Kirillo- Belozerskij, Kirilov 1497.

V Svetem pismu so po imenu predstavljeni trije božji poslanci s posebnimi nalogami, zato jim pravimo nadangeli. To so: Mihael, Gabriel in Rafael. Po prenovljenem bogoslužnem koledarju obhajamo njihov praznik skupaj, in sicer 29. septembra.
Gabriel pomeni v hebrejščini »Božji junak«. V Stari zavezi je omenjen v Danielovi knjigi, v Novi zavezi pa Gabriel oznani rojstvo Janeza Krstnika in Jezusovo rojstvo. Njegovo češčenje se je uveljavilo po 10. stoletju. V ljudski vernosti so nadangela Gabriela kot svojega zavetnika častili sli, poštni uradniki in raznašalci časopisov. Od 1952 leta po papežu Piju XII. pa je postal zavetnik še radia in vseh sredstev družbenega obveščanja.
Najpogosteje je upodobljen v zvezi z Gospodovim oznanjenjem Mariji.

NADANGEL MIHAEL, 14 x 28 cm, 2006
Material: jajčna tempera na lesu, pozlata 23 karatno zlato,
Vir: iz ikonostasa v samostanu Kirillo- Belozerskij, Kirilov 1497.

Mihael pomeni: »Kdo kakor Bog?«
Prvikrat ime Mihael navaja prerok Daniel, ki ga označuje kot »velikega kneza«. V knjigi Razodetja Mihael nastopa kot voditelj angelov, ki v vojni s satanom doseže sijajno zmago.
Po prenovljenem bogoslužnem koledarju slavimo praznik nadangela Mihaela skupaj z ostalima nadangeloma Rafaelom in Gabrielom 29. septembra.

MARIJA- MATI MILOSTI, 25 x 30 cm, 2006
Material: jajčna tempera na lesu, reliefni okvir 23 karatno zlato,
Vir: po predlogi Luisa de Moralesa v zač.17. stol. V Sloveniji več izpeljank, ena od teh je v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Je najstarejša po reformacijska podoba pri nas.

Zanimivost: najstarejša poreformacijska podoba pri nas. V dobi protireformacije na slovenskem so v sakralni umetnosti imele večji vpliv predloge iz Španije. Na prvi pogled presenetljivo, sicer pa logično ( Nemčija je bila tedaj na pol protestantska in zaradi tridesetletne vojne precej uničena, Francija je tedaj imela težave s hugenoti in nato z janzenisti, Italija pa seveda katoliška, a še zdaleč ne tako prečiščena, kakor Španija s po vsej Evropi slovečo inkvizicijo. Španska dela so bila zato najpomembnejša garancija za vsebinsko neoporečnost). Španski vpliv se kaže v omenjeni Mariji-materi milosti neznanega posnemovalca pomembnega španskega mojstra Luisa de Morelesa iz začetka 17. stol., ki jo hranijo v škofjeloškem kapucinskem samostanu in je verjetno najstarejša poreformacijska podoba pri nas. Namenjena je bila zasebni pobožnosti. Ena od izpeljank Moralesovega posnemovalca je tudi znana Kroparska Mati božja iz 1707, danes v Kropi, p. c. Device Marije pri Kapelici, ki ima posebej zanimivo zgodovino. Tudi v Verskem muzeju v Stični hranijo eno od izpeljank.

Ob obisku papeža Benedikta XVI. na Bavarskem v Freisingu, 14. septembra 2006, je to ikono papežu podarilo pobrateno mesto Škofja Loka. (novica objavljena na Radiu Sora)
V dobi katoliške obnove so v sakralni umetnosti v Sloveniji imele večji vpliv predloge iz Španije. Podoba Marije – matere milosti, pomembnega španskega mojstra Luisa de Moralesa, je bila zelo priljubljena in je imela veliko posnemovalcev, kar pričajo trije primeri prisotnosti na Slovenskem:

• Zanimivo podobo hranijo v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Neznan posnemovalec španskega mojstra Luisa de Morelesa je izdelal podobo Marije – matere milosti. Predvideva se, da je nastala v začetku 17. stol. Zunanje mere s 3 cm širokim okvirom so 37 x 47 cm. Posebnost podobe je, da je slikana na kamnito podlago. Namenjena je bila zasebni pobožnosti. Ocenjuje se, da je verjetno najstarejša poreformacijska podoba pri nas.
• Ena od izpeljank Moralesovega posnemovalca je tudi znana Kroparska Mati Božja iz 1707, danes v Kropi, p. c. Device Marije pri Kapelici nad Kropo. Podoba je izdelana v litografiji, dim. 6 x 8 cm, vložena v bogat velik okvir in postavljena v glavni oltar cerkve. Zgodba pripoveduje o sedmih otrocih, ki so na mestu, kjer danes stoji cerkev, naredili oltarček, v katerega so angeli prinesli Marijino podobo. Sledili so razni čudeži in kraj je kmalu postal cilj romarjev. Leta 1712 so na tem mestu začeli zidati cerkev, v kateri so imeli maše že v istem letu.
• V Verskem muzeju v Stični hranijo tudi eno od izpeljank neznanega avtorja Moralesove Matere Božje, dim. 31 x 40 cm, ki je slikana v olju na platno.

Viri:

• Dr. Lev Menaše: Marija v slovenski umetnosti, Mohorjeva družba 1994,
• Dr. Metod Benedik, Kapucinski samostan Škofja Loka,
• Verski muzej Stična

BRNSKA MATI BOŽJA, 25 x 35 cm, 2006
Material: jajčna tempera na leseni podlagi, 23 karatno zlato,
Vir: po letu 1736, avtor neznan, Proštija, Novo mesto,

Zanimivost: Je verjetno najbolj »bizantinski« tip ikone na slovenskem.
Prvotno naj bi jo naslikal sv. Luka. Razlikuje se po zaponki rombaste oblike, ki jo nosi Marija za vratom. Gre za relikvarij, v katerem je bil verjetno hranjen košček Marijinega pokrova. Priljubljenost Brnske Matere Božje se je omejevala na samostane, duhovniške in plemiške kroge, širše med ljudstvom pa ne.

MARIJA LACTANS, 25 x 35 cm, 2006
Material: jajčna tempera na leseni podlagi, 23 karatno zlato, grško kretska tehnika
Vir: okoli 1400, Elsinov mojster, Pokrajinski muzej Koper

Zanimivost: domnevno najstarejša ikona pri nas.

Upodobitev kaže Marijo, ki doji. Je izpeljanka iz bizantinske Galaktophouse, z latinskim izrazom jo označujemo kot Maria lactans. Motiv je bil priljubljen v italijanski umetnosti, zato ga srečujemo tudi ob jadranski obali. Motiv srečujemo predvsem v malih hišnih oltarjih, namenjenih zasebni pobožnosti. Po reformaciji so ti motivi redkejši. Nedoločenega izvora je bila ena redkih upodobitev Marije lactans iz škofjeloškega uršulinskega samostana, ki je bila opremljena s citatom iz Lukovega evangelija: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!«

Koliko sestavin na prehojeni poti pogojuje sedanji slikarski svet gospe Albine Nastran je težko našteti, a do slikanja ikon, katerih izbor je pokazala na sedanji razstavi v Vodnikovi galeriji, so gotovo pripeljala plodna prežemanja zunanjih, »materialnih« in notranjih, »duhovnih« impulzov in doživetij. Slikanje, likovno ustvarjanje in izpovedovanje je bilo gotovo duhovna potreba, kot odvod tehničnega poklica in materialne vsakdanjosti. Zgodnje slike, akvareli in drugo s tega področja so bili zgolj to. Zavedanje in prva kritična občudovanja pa so vzniknila ob ogledovanju umetniških del Klimta, Schieleja in drugih viškov evropskega slikarstva in to zavedanje se je postopoma širilo, poglabljalo in oblikovalo v lasten, osebni in pretehtani nazor o tem, kaj si na tem področju resnično želi, potrebuje in s čim se lahko najpopolneje izpoveduje. Odgovor na to temeljno vprašanje je nekako pred sedmimi leti našla v slikanju ikon. Nenavaden izbor in odločitev, če gledam na ikone zgolj kot na posebej izoblikovano umetniško formo druge vere in kulture. Toda avtorica je seveda to odločitev, porojeno iz osebne, notranje nuje in občutenega soglasja z zvenom njihovega sporočila, pri sebi utemeljila širše in hkrati bolj osebno. In s tem zavrgla vse pomisleke ob takem, še včeraj nepričakovanem in morda celo nesprejemljivem izboru zvrsti.
Bizantinska umetnost, z njenimi izviri v fajumskih portretih pozne egipčanske pogrebne umetnosti, je dolga stoletja vplivala na evropsko, tako z izborom in razvrstitvijo tem v cerkvenih prostorih, kot s stilizacijo v formalno togih interpretacijah. Navezana izključno na nabožne teme in cerkveno slikarstvo je sledila napotkom, kateri so predpisovali vse, od obrtnih pristopov do formalnih shem.
Z Giottovo reformo v Italiji pa je Evropa stopila na pot individualnejšega pristopa in se tako za dobrega pol tisočletja rešila nevarnosti stagniranja, tako opaznega pri bizantinski umetnosti v XVIII. In XIX. stoletju. Odklanjala je kanone in pustila bolj prosto pot osebnim različicam ustvarjalnosti, kar je povzročilo tudi nabožni in cerkveni umetnosti nesluten razmah.
Zakaj torej vračanje k ikonam? Zahodna civilizacija je nedvomno v duhovni krizi, tehnično napredna, a sicer izpraznjena. Umetniku ne ponuja zanesljive orientacije in simbola, ob katerih bi njegova osebnost začutila trdnost morebitnih izhodišč. Ikona, kot kristaliziran dosežek bizantinskega slikarstva, je izpostavila duhovni naboj v formalno togem, a izbrušenem modelu in žarči neomajno podrejenost ideji. Je simbol neke civilizacije in kulture in v današnjem, duhovno razdrobljenem svetu Evrope lahko pomeni žlahten vzor. Ve vemo, kaj vse je nagnilo gospo Nastran k takemu izboru. A njeno delo dokazuje z vsemi oblikovalskimi in obrtno tehničnimi kvalitetami, da je našla svoj pravi svet – kot ga iščejo spet vznikle šole ikonopisja od Rusije do zahodne Evrope. Kot žena in mati je v vseh ikonopisnih tipih Marije (Bogorodice) najbrž tudi našla poveličanje tega statusa. Kot izbrušen estet je v metiersko izbrušenem in dekorativno aristokratskem tkivu, v katerega je položeno sporočilo, izpoved, vsebina torej, tudi odkrila vrhunske možnosti. Kot duhovno aktivno bitje je zagotovo našla marsikateri odgovor tako v delovnih postopkih, kot v trajnih simbolnih učinkih.
Ali gre za vračanje v zgodovinska umetnostna izročila? Morda – a v isti organiki, kot jo začutimo ob vsakem iskanju. Ne glede na smer in čas in aktualnost – cilj naj bo »visoko posajen«.

prof. Janez Mesesnel

ob otvoritvi razstave v galeriji Vodnikova domačija v Ljubljani, 2. februarja 2006