Ikona ne potrebuje podpisa. Ikona je podpis. Albina Nastran že peto leto v pisanju svetih podob zapisuje, podpisuje zgodbo matere. V njenih ikonah je predvsem materinska blagost in sočutnost. Žena je, mati je .V nekem trenutku jo je prevzela spoštljivost in svetost izraza, ki ga ikona izžareva v naš čas. V njej je zaznala tiste materam tako njim lastne blage navzočnosti, ki te prevzamejo. In čutila se je povabljena, da vstopi v posvečeni svet ikonopisja. Spoštljivo in skromno, ob učitelju ikonopiscu Mihajlu Jozafatu Hardiju, je spoznavala duhovne in zunanje zakonitosti, ki so potrebne, da se v ikonopiscu prebudijo tiste svete Prisotnosti, ki zaznamujejo ikono in po katerih prepoznamo pravo ikono in pravega ikonopisca.
Zanimivost našega časa je, da se ponovno zaziramo v svete podobe ikon. V njih prepoznavamo tisto spoštljivost in nedorečenost, ki je potrebna, ko pristopaš k stvarstvu in v njem k sočloveku in po njem k Bogu. Zahodni človek se je v nekem trenutku občudujoče zazrl v Giottove freske, na katerih je bila izrazu človeka odvzeta ikonopisna presežnost. Človek se je predal predrznosti, da bi sebi in vsemu do koder seže njegov pogled, odvzel tančico presežnosti. In spoznali smo, da kdor sebe, celotno stvarstvo, celo Boga samega ponižuje v dorečeno razpoznavnost, osiromaši svoje življenje – ustavlja pot v pozunanjenem cilju in v nekem trenutku se zazna kot ujetnik lastnih dorečenosti.
Spoznanja in izrazi, ki budijo občudovanje, ne ustavljajo človekovega hrepenenja po nadaljnjem preraščanju, ki obeta nova presenečenja in nepričakovane, nikoli ustavljene možnosti preseganja in zato občudovanja. Ne gre več za ujetost, pač pa za prodor v globino. Ikona ne ujame človeka v dokončno prepoznavnost. Liki na njej niso zemeljsko dorečeni in prav zato nas ikona postavlja pred možnost lastnega spoznavnega, duševnega in duhovnega preraščanja. Ikona je lepa v nepredvidljivih možnostih, ki jih ponuja iščočemu človeku.
Tudi zato se danes vse pogosteje vračamo k ikoni in z občudovanjem zremo na ikonopisje. Zaznali in spoznali smo, da je vendarle človek in celotno stvarstvo tudi presežno. Fotografija je odtis na zunaj prepoznane stvarnosti, slikarstvo pa išče izraz globljih, očem nevidnih resničnosti.
Sodobni umetniški izrazi so eno samo veliko iskanje, kako izraziti očem nevidne, a v sebi tako resnično zaznane razsežnosti. Sodobno slikarstvo je eno samo veliko poskušanje kako osvoboditi človeka iz manipulativne dorečenosti. Ikonopisje je najdenje izraza, ki ohranja globoko spoštljivost tako do Boga kot človeka in celotnega stvarstva.
Albina Nastran vstopa po zakonitostih pravega ikonopisja v čudoviti svet božjega, ki išče svoj odsev v ikonah, teh svetih podobah, ki nas pritegujejo in mamijo iz prostorsko časovnih ujetosti. Iz senc in podob k Svetlobi in Resnici.
p. dr. Karel Gržan
Ker želi človek v svoji radovednosti sebi in vsemu odvzeti tančico presežnosti, ohranja ikona spoštljivost v skrivnostni nedorečenosti.
Kot predmet religioznega čaščenja ima ikona v svetu vzhodnega krščanstva centralno vlogo. Po pravoslavnem pojmovanju združuje ikona dve dimenziji: teološko in umetniško. V teološkem smislu je ekvivalentna evangelijem, ker z vizualnimi sredstvi podaja natanko tisto, kar sveto pismo sporoča z besedami. Ikona sicer izhaja iz židovsko-gnostično-helenistične tradicije, ki je obstajala še v dobi zgodnjega krščanstva. Znotraj ikonopisja je znanih več šol, ki so se skozi stoletja uveljavile s svojimi značilnostmi. Slikanje oz. pisanje ikon je iz Bizanca postopoma prodiralo v Rusijo, pa proti zahodni jadranski obali, v Benetke in Rim, južno Italijo in Dalmacijo, kjer so ikone že za časa srednjega veka imele dokaj pomembno vlogo v različnih, bolj zasebnih, intimnih oblikah izkazovanja pobožnosti. V umetniškem smislu so te zgodnje ikone združevale elemente zahodnoevropskih umetnostnih stilov (romanika, gotika) in vzhodnih teološko-estetskih kanonov. Iz Italije in z balkanskega polotoka so ikone zašle tudi v naše kraje, vendar pa se je njihova raba omejevala predvsem na samostane ter redke duhovne in plemiške kroge. Med našim preprostim ljudstvom se priljubljenost ikon ni razširila. Vzroke za to je mogoče najti v drugačni naravi zahodnoevropskega bogoslužja in delno tudi v ukrepih reformacije, ki so zavrli nastajanje »svetih podob«. Kakorkoli že, originalne pravoslavne ikone v slovenskem prostoru obstajajo; so maloštevilne, toda pomembne zaradi svoje častitljivosti, zgodovine, vsebine in umetniške vrednosti.