“Ko preslikavam motive /ikon/ različnih znanih in neznanih avtorjev, puščam za seboj tudi lastno sled. Tako je ikona sočasno tudi moja kreacija”, je o vlogi kopiranja in pomenu svetih podob izjavila vodji Mestne galerije v Šoštanju, gospe Milojki Komprej, ob svoji nedavno, v v mesecu novembru in decembru 2007 prirejeni samostojni razstavi, slikarka, ikonopiska , Škofjeločanka Albina Nastran. Izdelovanje ikon, nabožnih podob na lesu, je bilo v preteklosti v bistvu opravilo izbranih moških, v slovanskem ortodoksnem svetu, običajno v samostanih, so ikonopisci “pisali” ne pa slikali ikone. Zanimivo, da so bile tudi ženske v samostanih, zaradi svojih potreb in vzgajanja mladih, likovno v celoti bolj izobražene in ne posamično kot je bilo to pri moških, posebno v zahodnemu, latinski kulturi pripadajočem delu Evrope. Ne samo po nastanku, tudi kot predmet čaščenja, pripada ikona vzhodni kulturi. Zato v Sloveniji še pred desetletji praktično ni bilo ikon s pomenom svetih podob. Tako kot po jeziku, se je Slovenija razločevala od ostalih jugoslovanskih republik tudi po s kulturo neposredno povezanima religijama katoličanov in protestantov.

Prvo ikono, “Mati Božjo z Otrokom” naj bi naslikal že apostol, evangelist Luka. Na strogo s predpisi določeno slikanje pravoslavnih (grških) ikon so zgodovinsko gledano pomembno vplivale razne občasne družbeno politične spremembe, nazadnje je na ikonopisje vidno vplival protireligiozno naravnani socialističi družbeni red. Žal se je v tem obdobju tako kot v zahodnem krščanskem svetu tudi v vzhodnem predvsem močno znižala umetniška raven religiozne ustvarjalnosti. Sicer pa tudi zdajšnje težnje po modernističnem pojmovanju in nalogah sodobne umetnosti ne delujejo vzpodbudno na nadaljnji kvalitetni obstoj katere koli nabožne umetnosti. Še posebno, ker je bilo v avtohtonem svetu ikon nekoč njih nastajanje povezano pretežno z naročili. V kolikor nastajajo v povezavi z novimi pozidavami in opremljanjem cerkva nove ikone, povzemajo slavljene tipe že starih, kanoniziranih ikon. Glede na naraščajoči kulturni nacionalizem ostajajo vprašanja sodobne religiozne umetnosti vseh cerkva v svetu pereča in odprta. Umetniško prenavljanje preteklosti s ponavljanjem je le začasna rešitev.

Slikarka Albina Nastran, do upokojitve zaposlena v prosveti, preslikava ikone sedem let, kot sama pravi, po poglobljenih dve letnih študijskih pripravah. Prej naj bi, tako kot večina likovnih avtodidaktov na Slovenskem, slikala krajine in cvetlična tihožitja. Glede na v ikonah izpričano discipliniranost in sposobnost koncentracije, bi bilo zanimivo spoznati tudi kakšno njeno podobo iz omenjenega našega vsakdanjika. Za eno podobo na lesu rabi namreč več kot dober teden, o načinu svojega slikanja pa je pojasnevala: “Ikona nastaja po starodavnih, preizkušenih receptih. Potrebna je zbranost, ki omogoča sozvočje z delom, ki nastaja. Z mešanjem pigmentov z jajčno emulzijo in postopnim nanašanjem vse svetlejših odtenkov plast za plastjo, ob vse jasnejših obrisih in želenih učinkih, doživljam veselje ob nastajajoči podobi, rojeva se spoštljiv odnos, neka posebna vez.” Z resnim, osebno doživetim, poduhovljenim, ljubiteljstvo presegajočim pristopom, skuša slikarka, kot pravi, ujeti vsaj delček plemenite sporočilnosti v zdajšnjem, po novih vrednotah težečem času povsem različno razumljenih ikon in njihovega obnavljanja. V prikazanih primerih so kopije ikon poenoteno narejene v povsem komornih, našim stanovanjskim razmeram prilagojenih malih formatih. Slikarkina majhna, vsaj dvakrat, oziroma kar trikrat pomanjšana slavna Vladimirska ikona Matere Božje z Otrokom, v originalu bizantinska iz konca 12. stoletja, zdaj v Tretjakovski galeriji v Moskvi hranjena ikona, ima povsem drugačen učinek in tudi vlogo kot nekdaj, širi pa spomin na visoko kulturo nekdanjega slikanja lahko in hitro prenosljivih ikon. V času ekumenskih prizadevanj po odpravi nekdanjih verskih sporov, ima kopiranje ikon nedvomni pomen zbliževanja, ne pa razdvajanja do drugačnosti strpnih ljudi.

Prof. dr. Mirko Juteršek, umetnostni zgodovinar in likovni kritik