Ikona je sveta podoba, ki predstavlja svete osebe ali svetopisemske zgodbe.

V krščanstvu je ikona imela skozi stoletja različno vlogo. Vidimo jo v Sveti deželi, zibelki krščanstva, po ločitvi na vzhodno in zahodno krščanstvo (1054. leta) pa je v klasičnem smislu značilna za vzhodno krščanstvo. Zelo slavne so ikone iz kulturne zakladnice grškega, ruskega, pa tudi balkanskega področja.

Z umeščanjem Slovenije v širši evropski prostor, s spoznavanjem drugih kultur, s prizadevanjem za ekumenizem, je tudi ikona na svoj način zanimiv kamenček v mozaiku širšega kulturnega prostora.

Ikona se lahko gleda z religioznega, zgodovinskega, kulturnega ali estetskega aspekta. Ob podobah lahko začutimo navzočnost duhovnega sveta. Je meditacija v barvah.

Starodobna ikonografija se niti najmanj ni bala preslikavanja. Nasprotno, balo se je samovolje in osebnega izraza slikarja, ker bi se lahko izgubil namen pisanja ikon. Ker je obstajalo nekaj splošno privzetih in z versko prakso preverjenih načinov prikazovana svetih oseb, je njim dajala prednost. Tako so bili ikonopisci posebej opozorjeni, da naj ne ustvarjajo lastnih motivov, da naj uporabljajo že uveljavljene predloge. V ozadju vztrajanja pri doslednem preslikavanju podob je bilo tudi verovanje, da zgodnje predloge ohranjajo dejanski videz svetih oseb in da se z novonastalimi ikonami ne sme izgubiti njihovih glavnih potez.

Ikono običajno ne gledamo tako, kot druga likovna dela. Skozi poglede poduhovljenih svetih oseb se nas lahko dotakne nek nedoločen mir, ki omogoča preseganje minljivosti, harmonija v ustvarjeni ikoni daje upanje, usklajenost linij in barv lahko terapevtsko deluje na naše ogroženo bitje. Zato h ikoni pristopimo z zavestjo, da nas lahko različno nagovori: ali ima »odsev večnosti«, odkriva božansko stvarnost, navdaja z mirom, vsebuje skladnost večnega, napoveduje rešitve v današnjih hrepenenjih, vzbudi v nas plemenitost, motivira nas k človekoljubju …Ikona je lahko sodobniku priložnost, da se ustavi, izstopi iz vsakodnevne naglice potrošniške družbe in ob opazovanju podob na ikoni postane pozoren na večno stvarnost, na vračanje svojemu božanskemu izvoru.

Ikona nas na neki nezavedni ravni osvobaja pesimizma, nas priteguje in se daje kot možnost. Svojo spoštljivost ohranja v skrivnosti nedorečenosti.