Razstava ikon Albine Nastran na Sveti Gori

»Bogu hvala za talent, ki ga je podaril gospe Albini Nastran in hvala avtorici razstave, ker je ta Božji dar v sebi prepoznala in ga naprej razvijala.« To je zapis iz Knjige vtisov o razstavi, ki je bila na ogled v času od nedelje 9. maja do nedelje 30. maja 2010 v Frančiškovi dvorani na Sveti Gori.

Sončno nedeljsko popoldne je na drugo nedeljo v maju privabilo na Sveto Goro številne romarje. Mnogi med njimi so se popoldne tega dne udeležili odprtja razstave sijajnih ikon Albine Nastran iz Škofje Loke. Po pozdravnem nagovoru p. Bernarda Goličnika, gvardijana samostana in rektorja bazilike na Sveti Gori, je besedo povzela ga. Anamarija Stibilj Šajn. S svojim bogatim nagovorom je navzoče povedla v skrivnostni svet ikon. Program pa je z globino svojih misli povezovala ga. Ljuba Jug Markič iz Solkana.

Ikona je sveta podoba, ki predstavlja svete osebe ali svetopisemske zgodbe. Nanjo lahko gledamo z religioznega, zgodovinskega, kulturnega ali estetskega vidika. Ob teh podobah začutimo navzočnost duhovnega sveta. Skozi poglede poduhovljenih svetih oseb se nas dotakne neizrekljivi mir, ki ga svet ne more dati. Ob njih zaslutimo neminljivost bivanja. Harmonija v ustvarjeni ikoni nam vzbudi upanje v večnost življenja. Usklajenost linij in barv lahko deluje na človeka zdravilno, ga pomirja in izrine stran ogroženost, ki na vsakem koraku preži danes nanj. Z vsestranskim navdihom zapusti v človeku »okus« po večnosti.

Ga. Anamarija Stibilj Šajn, univerzitetna diplomirana umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka je še mnogo več kot pove naziv. Je prava umetnica, kako nagovoriti slehernega človeka, ki o določeni umetnosti ne ve ničesar. Brez težav ga spravi na breg, ki mu je bil še do včeraj nedosegljiv. Njena beseda o ikonah je bila tako izčrpna, da je človek vstopil v duhovni svet ikon, še preden si je ogledal razstavo.

Čudoviti besedi je sledila milozvočna glasba. Če beseda nagovori srce, potem glasba poboža dušo. Člani pevske družine Faganel: hčerka Ana, sin Matej in mama Julica so posegli v zakladnico ljudskih pesmi. Blago zveneča glasova Ane in Julice sta ob Matejevi kitari odzvanjali kot praznično pritrkavanje zvonov. Melodija, ki odmeva in bogati dušo. Mojstrici Elizabeta Božič in Ana Stibilj sta na svojih instrumentih dodali žlahtnost programu. Z izvrstnim muziciranjem so si različne zvrsti umetnosti podajale roko in pripravljale navzoče na dotik večnosti ob ogledu ikon. Po zaključku kulturnega programa se je reka obiskovalcev počasi »odvalila« v razstavno dvorano, se zaustavljala zdaj pri tej ikoni, zdaj pri oni. Ob določenih mojstrovinah so nastajali pravi tolmuni. Nekatere ikone so tako posebne, da se je tok reke moral zaustaviti in se naužiti lepote.

Prvi vtis, ki ga je nudila razstava, je legel na srce, toda pravo občutje, ki ga ponuja ikona, dobi človek šele, ko vstopi v prazno dvorano. Na pragu je treba zaustaviti korak in se z očmi »sprehoditi« od ikone do ikone. Naenkrat se pred človekom odprejo okna večnosti. Zlata barva, ki je podlaga vsake ikone, deluje kot okno, skozi katerega pronica večna svetloba, svetloba, po kateri hrepeni sleherno človeško bitje, pa naj se tega zaveda ali ne.

Vsak človek je svet zase. V sebi nosi vesolje občutij, neskončna hrepenenja, nenehna iskanja smisla življenja. Je večni iskalec. Na poti življenja, ki vodi v Življenje, bo prej ali slej prispel na razpotje. Tam se bo moral sam – čisto sam odločiti. Če ni drvel skozi življenje (danes vsi drvimo!), potem je ob poti videval mnoga znamenja, ki so mu usmerjala pot. Tudi razstava ikon Albine Nastran je znamenje ob naši življenjski poti. Kdor nosi v svojem srcu Boga, je svetilnik. Ga. Albina Nastran ni poveznila svoje svetilke pod mernik. Ne! Postavila jo je na podstavek, tako da sveti vsem, ki so zbrani v hiši. Gospod ji je podaril talent. Vse življenje je tlel v njeni notranjosti. Ker je bila najprej žena in mati, potem profesorica na srednji šoli in še kaj, je talent moral čakati na ugoden čas, da se razvije. In se je. Mogoče je zato sedaj še bolj sijoč.

Ga. Albina Nastran, naj svetilke z vaših razstav svetijo še naprej, na mnogih mestih in naj ljudem na stežaj odpirajo okna večnosti!

Zahvala za bogate naložbe srca, ki jih obiskovalci Svete Gore sprejemamo v hiši naše Matere in na številnih kulturnih prireditvah na Gori, gre tudi bratom frančiškanom. Velikodušno pripravljajo podstavke, na katere mnogi postavljajo sadove svojih talentov, da se tu množijo po Gospodovem naročilu.

Petra Zavrtanik

objavljeno v  glasilu Svetogorska kraljica, maj 2010