Kot predmet religioznega čaščenja ima ikona v svetu vzhodnega krščanstva centralno vlogo. Po pravoslavnem pojmovanju združuje ikona dve dimenziji: teološko in umetniško. V teološkem smislu je ekvivalentna evangelijem, ker z vizualnimi sredstvi podaja natanko tisto, kar sveto pismo sporoča z besedami. Ikona sicer izhaja iz židovsko-gnostično-helenistične tradicije, ki je obstajala še v dobi zgodnjega krščanstva. Znotraj ikonopisja je znanih več šol, ki so se skozi stoletja uveljavile s svojimi značilnostmi. Slikanje oz. pisanje ikon je iz Bizanca postopoma prodiralo v Rusijo, pa proti zahodni jadranski obali, v Benetke in Rim, južno Italijo in Dalmacijo, kjer so ikone že za časa srednjega veka imele dokaj pomembno vlogo v različnih, bolj zasebnih, intimnih oblikah izkazovanja pobožnosti. V umetniškem smislu so te zgodnje ikone združevale elemente zahodnoevropskih umetnostnih stilov (romanika, gotika) in vzhodnih teološko-estetskih kanonov. Iz Italije in z balkanskega polotoka so ikone zašle tudi v naše kraje, vendar pa se je njihova raba omejevala predvsem na samostane ter redke duhovne in plemiške kroge. Med našim preprostim ljudstvom se priljubljenost ikon ni razširila. Vzroke za to je mogoče najti v drugačni naravi zahodnoevropskega bogoslužja in delno tudi v ukrepih reformacije, ki so zavrli nastajanje »svetih podob«. Kakorkoli že, originalne pravoslavne ikone v slovenskem prostoru obstajajo; so maloštevilne, toda pomembne zaradi svoje častitljivosti, zgodovine, vsebine in umetniške vrednosti.

Vloga Albine Nastran pri »slovenskem« ikonopisju je večplastna. Je slikarka ikon, poznavalka ikonopisja in raziskovalka ikonopisnega gradiva, ki se nahaja v slovenskih cerkvah in muzejih. S svojim aktivnim poseganjem v motivne domene, ne čisto običajne za zahodnoevropskega likovnega ustvarjalca, se Albina Nastran avtomatično umešča med tiste redke domače avtorje, ki si drznejo preseči nenapisane norme in meje; spada namreč med izbrance, ki so sposobni v polni meri podoživeti ter razvijati neko sicer sorodno, a vseeno tuje kulturnozgodovinsko izročilo, srž njegove sporočilnosti pa neomadeževano prenesti naprej. Umetnica preslikava motive znanih in neznanih avtorjev, po večini pravoslavne veroizpovedi, pri tem ohranja verodostojnost klasičnega slikarskega pristopa, značilnega za tovrstno umetnost, sočasno pa ustvarja originalne kreacije, ki ne odstopajo od uveljavljenih historičnih načinov podajanja izbrane tematike bolj, kakor je to dopustno. Dobro poznavanje različnih tehnik, začinjeno s pedantnostjo, potrpežljivostjo in smislom za likovno izražanje slikarki omogoča v kontekst ikonskega slikarstva vnašati lastne impulze in subtilne barvne poudarke. Z ustrezno artikulacijo plemenitih oblik, povezanih v uravnoteženo kompozicijsko celoto po vseh pravilih ikonopisja dosega ustrezno liričnim atmosfero z intimnim nabojem, ki prevaja fizično lepoto v metafizično.

Presenetljiva, a globoka in iskrena je zagledanost Albine Nastran v prelestne ikone, posebej vznemirljivo je njeno močno nagnjenje do ikonopisja. Očitno ji ta posebna likovna izpoved in stilna usmeritev v največji meri omogoča odraziti njen lastni intimni svet umetniških predstav, po oblikah in barvah zasidranih v bogati bizantinski umetnostni dediščini, izpolnjeni s sakralnostjo v najžlahtnejšem smislu. Gre za globalno izkušnjo življenja, ki jo slikarka skozi univerzalnost te specifične simbolne likovne govorice podaja gledalcu v razmislek in meditacijo. Avtoričin čisto konkreten cilj je negovanje in afirmiranje umetniške tradicije vzhodnega krščanstva in srednjeveške tehnologije po vzoru starih mojstrov. S posebno občutljivostjo in likovno rafiniranostjo nam ponuja liričnost, poetičnost, čistost in vedrino, skratka tisto neštetokrat interpretirano lepoto, ki jo pojmovno označuje grška beseda kalos, kar pomeni enotnost lepega in dobrega. Sooča nas z izbrušenimi dragulji v katerih odsevajo delčki večne nebeške liturgije.

Boštjan Soklič, umetnostni zgodovinar