Slikarka Albina Nastran je bila do upokojitve zaposlena v prosveti. V prostem času se je posvečala slikanju krajinske in tihožitne motivike. V današnji čas in v naš prostor, kot ena redkih ustvarjalcev na tovrstnem področju, prinaša tradicijo slikanja ikon.
Vsako likovno delovanje ima svojo specifko, nedvomno pa je slikanje oz. pisanje ikon še posebej svojsko ter v slovenskem kulturnem prostoru redko prisotno. Ikone so nabožne podobe na leseni podlagi, ki pripadajo vzhodni kulturi in religiji. Njihovo ustvarjanje je potekalo v samostanih, zaupano pa je bilo izbranim moškim. Avtor je pri tem moral strogo slediti veljavnim kanonom in recepturam ter potrpežljivo in vztrajno delati te starokrščanske svete podobe, ki še vedno vznemirjajo s svojo enigmo pa tudi z bleščavostjo in dragocenostjo zlata.
Albina Nastran je v svet ikon vstopila s spoštovanjem do pretek- lega, drugačnega, umetniško dovršenega, pa tudi s posebnim odnosom do njihovega religioznega poslanstva. Slikarstvu se je ob svojih poklicnih obveznostih že dolgo posvečala, razstava ikon v Kamniku pa jo je tako navdušila, da je stopila na pot študijskega poglabljanja s področja ikonopisja. Literatura je postala njena spremljevalka pri odkrivanju zgodovine ikon, tako z ikonografskega kot likovnega področja. Bogato teoretsko znanje je dopolnjevala tudi pri znanih strokovnjakih. In v trenutku, ko se je čutila dovolj pripravljena, ko je bila spravljena s seboj in svetom okrog sebe (tako pravi Nastranova), je začela. Že osem let je od takrat, ko zbrano, potrpežljivo in rafinirano, v izjemnem in pristnem sozvočju z delom, s čutenjem njihove izrazne moči in sporočilnosti, likovno ustvarjanje spreminja v meditacijo.
Ikone nastajajo po predlogah del znanih in neznanih mojstrov, ki postanejo vir za celostno umetniško poustvarjalno delo Albine Nastran. Vanj je namreč vtkan tudi delček slikarkine biti, njena osebna nota, oseben izraz, njeno intimno čutenje in doživljanje. Njene ikone so prenos vsebinskih in likovno-formalnih pristopov na leseno površino manjšega formata. Ob vsem natančno definiranem pa si avtorica dovoljuje kanček interpretativne svobode, npr. drobne intervencije v obliki globokega reliefa. V večplastno likovno tkivo, ki nastaja z nanašanjem mešanice pigmentov in jajčne emulzije, vtke tudi lepoto svoje duše in tako svoje ikone ozaljša z dodatnim sijajem. Za kolonijo Umetniki za Karitas je našla prave motivne vire, na podlagi katerih sta nastali ikoni Izgubljeni sin in Marija z otrokom.
likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn
