Albina Nastran iz Škofje loke, diplomirala je na Biotehnični fakulteti, zadnjih 20 let je bila zaposlena v šolstvu, danes pa je upokojenka. Slika že dolgo, zadnjih sedem let pa se intenzivno ukvarja s pisanjem ikon.
Ikona je sveta podoba, ki opisuje življenje svetih oseb. Ob podobah lahko začutimo navzočnost duhovnega sveta. Je meditacija v barvah. Tistega, ki jih piše, se dotakne s svojo vsebino, prav tako kot tistega, ki jih občuduje in ceni.
Albina Nastran je leta 2003 sodelovala na skupinski razstavi v minoritskem samostanu na Ptuju, kjer je našla potrditev, da je na pravi poti. Nato je imela še samostojne razstave v Domu na fari v Škofji Loki (2004), Domu Petra Uzarja v Tržiču (2005) v Galeriji Vodnikova domačija v Ljubljani (2006) in sedaj v okroglem stolpu loškega gradu / Loški muzej v Škofji Loki.
Ob katerih motivih ste se prvič ustavili in si zaželeli, da bi jih naslikali?
Že v šoli sem rada slikala, pa tudi v prostem času. Najprej z vodenimi barvicami. Kot študentka nisem imela toliko možnosti, zato sem več časa namenjala teoretičnem študiju o slikarstvu, hodila na razstave. Zmeraj sem imela do umetnosti poseben odnos. Pred 7 leti sem se po naključju srečala z ikono. Po ogledu razstave ikon v Kamniku so mi te postale izziv. Na začetku sem zelo malo vedela o njih. Nato sem začela prebirati literaturo s tega področja, študirala sem zgodovino in pomen, različne šole in tehnike pisanja ikon. Skratka, teoretično znanje sem potem začela preizkušati v praksi šele po dveh letih.
Ste imeli tudi praktično pomoč?
Moj prvi učitelj ikonopisja je bil oče Mihajlo Hardi iz Metlike. Izpopolnjevala sem se še pri mag. Silvi Božinovi Deskoski v Tinjah in umetnici Danici Dšišović v Užicah. Posebej moram omeniti Borisa Grkoviča iz Zagreba, ki ustvarja čudovite ikone; njegovi nasveti so mi še posebej dragoceni.
Ikone so značilnost Bizantinskega sveta. Vi ste jo, poleg ostalih, dokaj uspešno prenesli k nam. Kako to, da vas je pritegnila ravno ikona, ki je, na prvi pogled, nekakšen tujek v našem slikarskem prostoru?
Izdelava ikon je nekaj posebnega. Bila je velik izziv: študij literature, potrebne so bile priprave, osvajanje starodavne tehnike in pravil, zlatenje, izdelava reliefa…To je delo, ki ne pozna naglice, le vztrajnost in potrpljenje. Pri počasnem nastajanju podobe, vse jasnejših obrisih in želenih učinkih vedno znova doživljam veselje in lepoto; trud je na koncu poplačan. Najprej sem gledala na ikono kot na nekaj bolj eksotičnega. Pritegnila me je predvsem preprostost izraza pa tudi tehnika slikanja na les, ki daje svojstven izraz. Pravzaprav ne vem, verjetno je še kaj skritega v podzavesti.
Kaj je značilno za ikono ? Že na prvi pogled ni kot običajna slika, naslikana z običajnimi tehnikami?
To je sveta podoba. Način slikanja je bil značilen za zgodnje krščansko obdobje. Preprostost je prav tako ena od njenih značilnosti. Ikono se piše in ne slika. Včasih, ko še ni bilo toliko ljudi pismenih kot danes, so na ta način slikali, oziroma pripovedovali svetopisemske zgodbe. V krščanstvu je ikona imela skozi stoletja različno vlogo. Poznamo celo obdobje v zgodovini, ko je bilo čaščenje svetih podob prepovedano. Takrat je bilo predvsem v bizantinskem cesarstvu veliko ikon uničenih.
Potemtakem ikone ne bi mogli gledati samo posamezno, ampak v skupini, da dojamemo celotno sporočilo »pisanja«?
Ne, ni potrebno. Je pa res, da so v pravoslavni cerkvi podobe velikokrat nanizane v nizih, v ikonostasu. To je nekakšna predelna stena, ki ločuje cerkveni prostor na posvetnega in posvečenega. V slednjega ima vstop samo duhovnik. Na sredini ikonostasa so dveri, ki so prav tako poslikane.
Ikono lahko vidimo tudi v Sveti deželi, zibelki krščanstva?
Se strinjam. Vendar je po ločitvi na vzhodno in zahodno krščanstvo, kar se je zgodilo 1054 leta, ikona v klasičnem smislu bolj značilna za vzhodno krščanstvo. Zelo slavne so ikone iz kulturne zakladnice grškega, ruskega, ukrajinskega in balkanskega področja. Vsako od navedenih področij ima svoje značilnosti. Tako tudi na balkanskem področju poznamo čudovite ikone v Makedoniji z grškim in bolgarskim vplivom, srbske ikone z ruskim in ukrajinskim vplivom ter čudovite hrvaške marijanske ikone z jadranskega področja z italijanskim vplivom.
Ikone se ne vidijo le v svetiščih, temveč tudi v zasebnih hišah?
Res je. Na primer v Rusiji imajo v stanovanjih posebno mesto, kjer postavljajo ikone; imenuje se krasnij ugol – lepi kot, podobno kot pri nas poznamo bohkov kot. Tako si laže predstavljamo, kje v hiši jih hranijo. V pravoslavnih deželah, posebej v Rusiji in Srbiji, imajo doma ikone, ki predstavljajo zavetnike družinskih članov. Vse bolj pa danes ceni ikono tudi »zahodni« človek.
V slikarstvu poznamo več šol slikanja, je kaj podobnega tudi v ikonopisju?
Zelo podobno. Poznavalcem so znane šole, ki so se skozi stoletja uveljavile s svojimi značilnostmi, tako naj navedem le najpomembnejše: ruska, grška in grško-kretska šola. Za grško-kretsko tehniko so značilne zlate gube in ornamenti na oblačilih svete podobe, kar daje ikoni še dodaten sijaj. Zanimivo je, da danes nastajajo novodobne šole ikonopisja.
Ikona skriva v sebi veliko skrivnostnega. Je tudi njena izdelava nekaj posebnega?
Že na samem začetku je potrebno skrbno izbrati les, da kasneje na bi prišlo do krivljenja ali pokanja. Če je ikona večjih dimenzij, mora imeti na hrbtni strani grebenasto vez, ki omogoča prilagajanje glede na nihanja zračne vlage. Podlaga za barve in zlato je iz kleja in bolonjske krede. Nanaša se v križno nanesenih plasteh z vmesnim brušenjem tako, da končno dobimo zelo gladko površino.
Zunanje in pomembne konture izbranega motiva vtisnem v podlago z orodjem, ki ima ostro konico. Tam, kjer je predvidena pozlata, nanesem plast šelaka in nato pigment, ki bo dal zlatu polnost videza. Zahtevno delo je nanos zlatih lističev; potrebna je mirna roka in zajeta sapa, sicer bi listič odfrlel. Nato sledi glajenje, čiščenje in zaščita zlate površine.
V pogovoru ste omenili, da uporabljate za barvanje jajčno emulzijo. Jo pripravljate sami po kakšnih starodavnih receptih?
Res jo naredim sama.V njej potem raztapljam naravne pigmente v prahu. Pa da ne bo skrivnosti, priprava je zelo enostavna: jajčno emulzijo naredim tako, da zmešam rumenjak z vodo in kisom, lahko pa namesto vode in kisa uporabim tudi pivo- ležak. Zelo važno je, da začnem nanašati najprej temno barvo, naslednji nanosi pa so vedno bolj svetli. Seveda na predvidenih svetlejših mestih. Pri tem je pomembna »gostota« oziroma prosojnost nanesenega pigmenta. Potrebno je mnogo nanosov, da se doseže želen prehod od temnega k svetlemu. Mehkobo in satenast videz barve daje vrhnja plast jajčne emulzije, nakar sledi še zaščita ikone.
Kateri prizori so za ikono najbolj značilni? S svetniki, z Bogom, Marijo?
Upodabljajo se svetniki, vse svete osebe in svetopisemske zgodbe, ki jih poznamo. Pogosto zasledimo prav Mater božjo. Tudi mene je vedno znala posebej nagovoriti in jo rada slikam. Niti dve upodobitvi nista enaki, vsakič izžareva njena podoba drugače.
Ali so potemtakem vaše ikone kopije, originali, replike, vzori?
Mislim, da vse navedeno hkrati. Ko se srečamo z današnjimi ikonami, jih občudujemo, se hkrati lahko sprašujemo, ali nismo že videli kaj podobnega v neki monografiji ali knjigi. Eno prvih vprašanj, ki si ga zastavimo je, ali je izbrani motiv kopija, originalno delo, preslikava neke prejšnje ikone ali samo vir kot navdih za novo delo.
Potem si starodobna ikonografija ni niti najmanj bala preslikavanja?
Nasprotno, balo se je samovolje in osebnega izraza slikarja, ker bi se lahko izgubil namen služiti izvirnemu namenu. Ker je obstajalo nekaj splošno privzetih in z versko prakso preverjenih načinov prikazovana svetih oseb, je njim dajala prednost. Tako so bili ikonopisci posebej opozorjeni, da naj ne ustvarjajo lastnih motivov, da naj uporabljajo že uveljavljene predloge. V ozadju vztrajanja pri doslednem preslikavanju podob je bilo tudi verovanje, da zgodnje predloge ohranjajo dejanski videz svetih oseb in da se z novonastalimi ikonami ne sme izgubiti njihovih glavnih potez.
Ko preslikavam motive različnih znanih in neznanih avtorjev, hkrati tudi sama ustvarjam, na ikoni puščam za seboj lastno sled. Tako je ikona sočasno tudi originalna kreacija, v katero je vtkana tudi moja oseba. Ko pišem zgodbe o življenju svete osebe, na nek način zarisujem tudi svojo zgodbo.
Prej ste omenili, da radi upodabljate Marijo. Na kakšne načine ste jo že upodobili?
Naj omenim le nekatere uveljavljene tipe: Marija lactans, Marija mater milosti, Marija kraljica, Oznanjenje, Marija znamenja, Voditeljica na poti (Hodigitria), … Izhodišče oziroma tema je pri določeni upodobitvi ista. Mislim, da ni nič narobe, da ima napisana ikona določene značilnosti tistega, ki jo upodablja. Zmeraj se pri delu izražam tudi osebno, tako v vsaki podobi ostane del mene.
Katere so tiste zgodbe ali osebe iz svetopisemskega življenja, ki jih imate najraje za upodabljanje?
Poleg Marije so mi angeli sploh zelo pri srcu.
Koliko časa traja, da ikono napišete?
Vprašanje je, kje bi začela. Če je deska pripravljena že s podlago, in je potem potrebno le nanesti zlato in pigment, je potrebno okoli 50 ur dela. Tam nekje. Pred tem pa je potrebno pripraviti podlago, to naredim za vsaj 10 desk skupaj. Potrebnih je več kot 20 nanosov bolonjske krede s klejem. Po vsakem nanosu s čopičem je potrebno vmesno sušenje in brušenje, kar zahteva precej časa. Pomembno je, da dobimo gladko in dobro osnovo, da bosta zlatenje in poslikava potem kvalitetno narejena.
Imate svoje prve ikone še shranjene? So drugačne od teh danes?
Razvoj v mojem upodabljanju se kar vidi. Začetki so bili, kljub študiju, precej naivni. Slikala sem bolj tako, kot sem prej z oljnimi barvami. Šele pozneje sem zaznala razliko. Res velja, da vaja dela mojstra.
Ali so v našem prostoru ikone tudi prisotne?
Na Slovenskem poznamo nekaj zanimivih ikon iz prejšnjih stoletij, ki so izdelane pod vplivom vzhodnih vzorov ali pa so prinesene od zunaj. Shranjene so v muzeju, samostanu ali cerkvi, seveda pa so tudi v privatni lasti. Verjetno najstarejša ikona pri nas je iz 14. stol., hrani pa jo Pokrajinski muzej v Kopru. Menda najbolj »bizantinski« tip Matere Božje imajo v oltarju proštijske kapele v Novem Mestu iz leta 1736. No, pa še kar nekaj lepih primerkov bi se našlo tudi v antikvariatih, pri zbirateljih umetniških starin in ostalih ljubiteljih lepega.
Zdi se kot da se danes vračamo h ikonam?
Lepo je razvil misel na vaše vprašanje g. Janez Mesesnel, likovni kritik, ki jo je podal ob otvoritvi moje razstave ikon v Galeriji Vodnikova domačija v Ljubljani:
»Zahodna civilizacija je nedvomno v duhovni krizi, tehnično napredna, a sicer izpraznjena. Umetniku ne ponuja zanesljive orientacije in simbola, ob katerih bi njegova osebnost začutila trdnost morebitnih izhodišč. Ikona, kot kristaliziran dosežek bizantinskega slikarstva, je izpostavila duhovni naboj v formalno togem, a izbrušenem modelu in žarči neomajno podrejenost ideji. Je simbol neke civilizacije in kulture in v današnjem, duhovno razdrobljenem svetu Evrope lahko pomeni žlahten vzor.«
Poznamo torej še več primerov obujanja interesa za vzhodno umetnost?
Tudi sama sem presenečena. Omenim naj p. Marka Rupnika in njemu lastni »vzhodni« pristop, na novo vznikle šole ikonopisja od Rusije do zahodne Evrope, edinstveno razstavo lani v Budimpešti s 400 ruskih in 100 madžarskih ikon iz obdobja od 11. do 19 stol., lani razstavo ikon v Novljanu imenitnega Borisa Grkovića, in še bi lahko naštevala.
Z umeščanjem Slovenije v širši evropski prostor, s spoznavanjem drugih kultur, s prizadevanjem za ekumenizem, je tudi ikona na svoj način zanimiv kamenček v mozaiku širšega kulturnega prostora.
Ali je kakšen od kriterijev bolj pomemben?
Torej primarni kriterij vrednotenja ikone je kultni odnos. Preprosto zato, ker nastaja zaradi kultnih potreb; zato, da bi bila oprijemljiva pomoč pri izkušnji nematerialnega, duhovnega.
Torej nas ikona lahko nagovori na različne načine?
Ikono običajno ne gledamo tako, kot druga likovna dela. Skozi poglede poduhovljenih svetih oseb se nas lahko dotika nek nedoločen mir, ki omogoča preseganje minljivosti, harmonija v ustvarjeni ikoni daje upanje, usklajenost linij in barv lahko terapevtsko deluje na naše ogroženo bitje.
Zato h ikoni pristopimo z zavestjo, da nas lahko različno nagovori: ali ima »odsev večnosti«, odkriva božansko stvarnost, navdaja z mirom, vsebuje skladnost večnega, napoveduje rešitve v današnjih hrepenenjih, vzbudi v nas plemenitost, motivira nas k človekoljubju …
Ikona je lahko sodobniku priložnost, da se ustavi, izstopi iz vsakodnevne naglice potrošniške družbe in ob opazovanju podob na ikoni postane pozoren na večno stvarnost, na vračanje svojemu božanskemu izvoru.
Ikona nas na neki nezavedni ravni osvobaja pesimizma, nas priteguje in se daje kot možnost. Svojo spoštljivost ohranja v skrivnosti nedorečenosti.
Objavljeno v Ločanki (priloga Gorenjskega Glasa), april 2006
