Koliko sestavin na prehojeni poti pogojuje sedanji slikarski svet gospe Albine Nastran je težko našteti, a do slikanja ikon, katerih izbor je pokazala na sedanji razstavi v Vodnikovi galeriji, so gotovo pripeljala plodna prežemanja zunanjih, »materialnih« in notranjih, »duhovnih« impulzov in doživetij. Slikanje, likovno ustvarjanje in izpovedovanje je bilo gotovo duhovna potreba, kot odvod tehničnega poklica in materialne vsakdanjosti. Zgodnje slike, akvareli in drugo s tega področja so bili zgolj to. Zavedanje in prva kritična občudovanja pa so vzniknila ob ogledovanju umetniških del Klimta, Schieleja in drugih viškov evropskega slikarstva in to zavedanje se je postopoma širilo, poglabljalo in oblikovalo v lasten, osebni in pretehtani nazor o tem, kaj si na tem področju resnično želi, potrebuje in s čim se lahko najpopolneje izpoveduje. Odgovor na to temeljno vprašanje je nekako pred sedmimi leti našla v slikanju ikon. Nenavaden izbor in odločitev, če gledam na ikone zgolj kot na posebej izoblikovano umetniško formo druge vere in kulture. Toda avtorica je seveda to odločitev, porojeno iz osebne, notranje nuje in občutenega soglasja z zvenom njihovega sporočila, pri sebi utemeljila širše in hkrati bolj osebno. In s tem zavrgla vse pomisleke ob takem, še včeraj nepričakovanem in morda celo nesprejemljivem izboru zvrsti.
Bizantinska umetnost, z njenimi izviri v fajumskih portretih pozne egipčanske pogrebne umetnosti, je dolga stoletja vplivala na evropsko, tako z izborom in razvrstitvijo tem v cerkvenih prostorih, kot s stilizacijo v formalno togih interpretacijah. Navezana izključno na nabožne teme in cerkveno slikarstvo je sledila napotkom, kateri so predpisovali vse, od obrtnih pristopov do formalnih shem.
Z Giottovo reformo v Italiji pa je Evropa stopila na pot individualnejšega pristopa in se tako za dobrega pol tisočletja rešila nevarnosti stagniranja, tako opaznega pri bizantinski umetnosti v XVIII. In XIX. stoletju. Odklanjala je kanone in pustila bolj prosto pot osebnim različicam ustvarjalnosti, kar je povzročilo tudi nabožni in cerkveni umetnosti nesluten razmah.
Zakaj torej vračanje k ikonam? Zahodna civilizacija je nedvomno v duhovni krizi, tehnično napredna, a sicer izpraznjena. Umetniku ne ponuja zanesljive orientacije in simbola, ob katerih bi njegova osebnost začutila trdnost morebitnih izhodišč. Ikona, kot kristaliziran dosežek bizantinskega slikarstva, je izpostavila duhovni naboj v formalno togem, a izbrušenem modelu in žarči neomajno podrejenost ideji. Je simbol neke civilizacije in kulture in v današnjem, duhovno razdrobljenem svetu Evrope lahko pomeni žlahten vzor. Ve vemo, kaj vse je nagnilo gospo Nastran k takemu izboru. A njeno delo dokazuje z vsemi oblikovalskimi in obrtno tehničnimi kvalitetami, da je našla svoj pravi svet – kot ga iščejo spet vznikle šole ikonopisja od Rusije do zahodne Evrope. Kot žena in mati je v vseh ikonopisnih tipih Marije (Bogorodice) najbrž tudi našla poveličanje tega statusa. Kot izbrušen estet je v metiersko izbrušenem in dekorativno aristokratskem tkivu, v katerega je položeno sporočilo, izpoved, vsebina torej, tudi odkrila vrhunske možnosti. Kot duhovno aktivno bitje je zagotovo našla marsikateri odgovor tako v delovnih postopkih, kot v trajnih simbolnih učinkih.
Ali gre za vračanje v zgodovinska umetnostna izročila? Morda – a v isti organiki, kot jo začutimo ob vsakem iskanju. Ne glede na smer in čas in aktualnost – cilj naj bo »visoko posajen«.
prof. Janez Mesesnel
ob otvoritvi razstave v galeriji Vodnikova domačija v Ljubljani, 2. februarja 2006
