»Bogu hvala za talent, ki ga je podaril gospe Albini Nastran in hvala avtorici razstave, ker je ta Božji dar v sebi prepoznala in ga naprej razvijala.« To je zapis iz Knjige vtisov o razstavi, ki je bila na ogled v času od nedelje 9. maja do nedelje 30. maja 2010 v Frančiškovi dvorani na Sveti Gori.

Sončno nedeljsko popoldne je na drugo nedeljo v maju privabilo na Sveto Goro številne romarje. Mnogi med njimi so se popoldne tega dne udeležili odprtja razstave sijajnih ikon Albine Nastran iz Škofje Loke. Po pozdravnem nagovoru p. Bernarda Goličnika, gvardijana samostana in rektorja bazilike na Sveti Gori, je besedo povzela ga. Anamarija Stibilj Šajn. S svojim bogatim nagovorom je navzoče povedla v skrivnostni svet ikon. Program pa je z globino svojih misli povezovala ga. Ljuba Jug Markič iz Solkana.

Ikona je sveta podoba, ki predstavlja svete osebe ali svetopisemske zgodbe. Nanjo lahko gledamo z religioznega, zgodovinskega, kulturnega ali estetskega vidika. Ob teh podobah začutimo navzočnost duhovnega sveta. Skozi poglede poduhovljenih svetih oseb se nas dotakne neizrekljivi mir, ki ga svet ne more dati. Ob njih zaslutimo neminljivost bivanja. Harmonija v ustvarjeni ikoni nam vzbudi upanje v večnost življenja. Usklajenost linij in barv lahko deluje na človeka zdravilno, ga pomirja in izrine stran ogroženost, ki na vsakem koraku preži danes nanj. Z vsestranskim navdihom zapusti v človeku »okus« po večnosti.

Ga. Anamarija Stibilj Šajn, univerzitetna diplomirana umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka je še mnogo več kot pove naziv. Je prava umetnica, kako nagovoriti slehernega človeka, ki o določeni umetnosti ne ve ničesar. Brez težav ga spravi na breg, ki mu je bil še do včeraj nedosegljiv. Njena beseda o ikonah je bila tako izčrpna, da je človek vstopil v duhovni svet ikon, še preden si je ogledal razstavo.

Čudoviti besedi je sledila milozvočna glasba. Če beseda nagovori srce, potem glasba poboža dušo. Člani pevske družine Faganel: hčerka Ana, sin Matej in mama Julica so posegli v zakladnico ljudskih pesmi. Blago zveneča glasova Ane in Julice sta ob Matejevi kitari odzvanjali kot praznično pritrkavanje zvonov. Melodija, ki odmeva in bogati dušo. Mojstrici Elizabeta Božič in Ana Stibilj sta na svojih instrumentih dodali žlahtnost programu. Z izvrstnim muziciranjem so si različne zvrsti umetnosti podajale roko in pripravljale navzoče na dotik večnosti ob ogledu ikon. Po zaključku kulturnega programa se je reka obiskovalcev počasi »odvalila« v razstavno dvorano, se zaustavljala zdaj pri tej ikoni, zdaj pri oni. Ob določenih mojstrovinah so nastajali pravi tolmuni. Nekatere ikone so tako posebne, da se je tok reke moral zaustaviti in se naužiti lepote.

Prvi vtis, ki ga je nudila razstava, je legel na srce, toda pravo občutje, ki ga ponuja ikona, dobi človek šele, ko vstopi v prazno dvorano. Na pragu je treba zaustaviti korak in se z očmi »sprehoditi« od ikone do ikone. Naenkrat se pred človekom odprejo okna večnosti. Zlata barva, ki je podlaga vsake ikone, deluje kot okno, skozi katerega pronica večna svetloba, svetloba, po kateri hrepeni sleherno človeško bitje, pa naj se tega zaveda ali ne.

Vsak človek je svet zase. V sebi nosi vesolje občutij, neskončna hrepenenja, nenehna iskanja smisla življenja. Je večni iskalec. Na poti življenja, ki vodi v Življenje, bo prej ali slej prispel na razpotje. Tam se bo moral sam – čisto sam odločiti. Če ni drvel skozi življenje (danes vsi drvimo!), potem je ob poti videval mnoga znamenja, ki so mu usmerjala pot. Tudi razstava ikon Albine Nastran je znamenje ob naši življenjski poti. Kdor nosi v svojem srcu Boga, je svetilnik. Ga. Albina Nastran ni poveznila svoje svetilke pod mernik. Ne! Postavila jo je na podstavek, tako da sveti vsem, ki so zbrani v hiši. Gospod ji je podaril talent. Vse življenje je tlel v njeni notranjosti. Ker je bila najprej žena in mati, potem profesorica na srednji šoli in še kaj, je talent moral čakati na ugoden čas, da se razvije. In se je. Mogoče je zato sedaj še bolj sijoč.

Ga. Albina Nastran, naj svetilke z vaših razstav svetijo še naprej, na mnogih mestih in naj ljudem na stežaj odpirajo okna večnosti!

Zahvala za bogate naložbe srca, ki jih obiskovalci Svete Gore sprejemamo v hiši naše Matere in na številnih kulturnih prireditvah na Gori, gre tudi bratom frančiškanom. Velikodušno pripravljajo podstavke, na katere mnogi postavljajo sadove svojih talentov, da se tu množijo po Gospodovem naročilu.

Petra Zavrtanik

objavljeno v  glasilu Svetogorska kraljica, maj 2010

Dobrodošli k odprtju razstave ikon. Med nami lepo pozdravljam avtorico razstave gospo Albino Nastran in gospo Anamarijo Stibilj Šajn, ki bo predstavila slikarko in njeno umetniško delo.

V dobri informatike smo besedo ikona profanizirali, s tem, da smo ji dali več pomenov. Že prvošolec pozna računalniško ikono in s klikom nanjo odpira svetovno mrežo sporočil. Ikone, ki nam jih podarja na ogled gospa Albina Nastran, pa so svet ikone, katerih namen je naš pogled popeljati onstran tostransko vidnega – imanentnega sveta, v Božjo presežnost, v transcendenco.

Ta presežni svet se ne odpira s klikom z računalniško miško, temveč s »klikom« vere iščočega človeka. V globini sporočilnosti ikone bo prodrl tisti, ki ravna kot pisec ikone, ki med pisanjem ikon moli, se posti in notranje očiščuje.

Želim vam, da bi te svete ikone brali kakor berete Sveto pismo; da bi se tako srečali z ikonami in ikone z vami.

p. Bernard

Odprtje razstave bo v nedeljo, 9. maja. 2010 ob 17. uri in bo trajala do vključno 30. maja 2010.
Avtorico in njena dala bo na odprtju razstave predstavila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn.

Razstava bo odprta ob sobotah od 10. do 18. ure, ob nedeljah od 9. do 18. ure, ob drugih dnevih pa po predhodnem dogovoru.

Razstavo si bo mogoče ogledati do petka, 23. aprila 2010, vsak dan med 17. in 19. uro.
Ob nedeljah in praznikih bo razstava zaprta.

Oseba za stike za Galerijo mežnarijo: Janez Škrlep, 031 395 719, in Peter Škrlep, 031 887 125.
Organizatorja: Kulturno društvo Franca Jelovška Mengeš in Mestni muzej Mengeš.

Razstavo so omogočili: Občina Mengeš, Župnija Mengeš in Primer d.o.o.
Kulturno društvo Franca Jelovška Mengeš, Slovenska cesta 30, 1234 Mengeš.

Celotno vabilo v PDF formatu

Vabljeni na razstavo ikon
v župnišču v Prvačini (Prvačina 177).

Odprtje razstave bo v petek,
27. novembra 2009 ob 18.30
in bo trajala
do vključno 7. decembra 2009.

Albina Nastran se je postopoma poglabljala v skrivnosti ikonopisja oziroma izdelave ikon, Njen prvi učitelj ikonopisja je bil oče Mihajlo Jozafat Hardi iz Metlike. Obiskovala je tečaj, ki ga v Katoliškem domu prosvete v Tinjah vodi mag. Silva Božinova Deskoska iz Bolgarije. Njena tretja mentorica je bila akad. slikarka, specialistka za ikonopisje in freskanstvo Danica Dšišović iz Užic. Prisluhnila je tudi nasvetom hrvaškega ikonopisca Borisa Grkovića.

Trdimo lahko, da se je Albina Nastran temeljito, s pravo študijsko predanostjo s pomočjo omenjenih mentorjev in literature poglobila v motivni svet ikon, v različne šole in tehnološke postopke pisanja ikon: v izdelavo reliefne risbe, v tehniko zlatenja in načine nanašanja barvnih plasti. Naša slikarka torej premore veliko mero potrpežljivosti, koncentracije in vztrajnosti, kar so lastnosti, ki jih mora imeti vsak ikonopisec. Šele po dveh letih priprav se je odločila resneje poprijeti za slikarski čopič. Ikone je prvič predstavila javnosti na skupinski razstavi v minoritskem samostanu v Ptuju leta 2003. Zadovoljstvo nad doseženim je bila velika vzpodbuda za nadaljnje delo. Sledile so samostojne razstave v Škofji Loki 2004, Tržiču, Ljubljani idr.

Slikanje ikon v tehniki jajčne tempere na deščico iz lipovega lesa je zahtevna dejavnost. Slikar lahko uporabi samo stare slikarske postopke in materiale. Pazljivo mora pripraviti slikarsko podlago iz bolonjske krede in kleja, pritrditi lističe pozlate in v pravilnem zaporedju nanizati plasti poslikave. Tudi motivika ikon, na katerih so predstavljeni Jezus, Marija, svetniki, svetniški dogodki in svetopisemske zgodbe, je natančno določena. Pravoslavni kristjani verujejo, da ikona izžareva svetost in ustvarja povezavo med verniki in osebo, ki jo ikona prikazuje. Zato so obrazi na ikonah obrnjeni naravnost proti opazovalcu. V prvih ikonah naj bi bile ohranjene glavne poteze oziroma videz svetih oseb, zato jih slikarji morajo uporabiti za predloge. Kompozicija je uravnotežena, uporabljena je t. i. »obrnjena perspektiva« (oddaljene osebe in predmeti se ne manjšajo, ampak večajo). Svete osebe so predstavljene ploskovno in nerealistično, saj je pri ikonah najpomembnejši njihov simbolni pomen. Velikost, položaj in hierarhija svetih oseb so točno določeni. Veliko mora biti zlate barve, ki simbolizira nebesa. Obrisi, prehodi in kontrasti so ostri, vendar mora ikona delovati nematerialno. Slikar potrpežljivo preslikava oziroma slika ikone po predlogah in po točno določenih pravilih in zaporedju, zato se imenuje ikonopisec.

Ikonopisec mora slediti vsem glavnim značilnostim predloge, vendar vselej pušča na ikoni sledi svojega likovnega rokopisa, pa tudi dojemanja upodobljenega motivnega in duhovnega sveta. »Zmeraj se pri deli izražam tudi osebno, tako da v vsaki podobi ostane del mene,« je poudarila Albina Nastran v intervjuju, ki je bil leta 2006 objavljen v Ločanki (priloga Gorenjskega glasa).

Pater dr. Karel Gržan je ob razstavi ikon Albine Nastran v Galeriji Družina v Ljubljani leta 2007 zapisal: »Ikona se ne riše, ampak se piše, kot se piše zgodba nekega življenja. Na videz piše ikonopisec zgodbo nekega drugega življenja – svetnika, Marije, Jezusa …, dejansko pa v ikoni zapisuje zgodbo svojega čutenja, svojega doživljanja življenja. Svojo nemoč izlije pred Boga, da lahko sam Bog vstopi in se prebudi na dnu te nemoči kot Svetloba življenja. Zato je pisanje ikone za ikonopisca tako odrešujoče in prav zato ima nastajanje ikone določene zahteve. Zahteva območje Svetega, v katerem se svetljenje ikone in ikonopisca dogaja hkrati.«

Zato tudi pri Albini Nastran za vsako novo uspelo, pretanjeno naslikano ikono lahko rečemo, da je hkrati kopija starejše predloge in originalno delo.

V motivih ikon so nakopičene izkušnje stoletij. Svojevrsten nematerialni, duhovni naboj, žarčenje duhovne ideje lahko začutimo tudi tedaj, ko ikone opazujemo z laičnega stališča, kot likovne izdelke z umetniško vrednostjo.

Duhovno podstat povezujemo z ikonami tako v vzhodnem kot zahodnem krščanstvu, čeprav so v slednjem ikone mnogo redkejše, izdelane pod vzhodnokrščanskimi vplivi in nimajo več vloge v bogoslužju oziroma nam njihova prvotna teološka vloga ni več znana.

Albina Nastran posega po motivih ikon, ki so nastale v Grčiji, Rusiji, Ukrajini in na balkanskem področju oziroma pripadajo ruski, grški, grško-kretski šoli ali novodobnim šolam ikonopisja. Njeni najljubši motivi so Mater Božja z detetom in angeli. Njihov izbor potrjuje težnjo po vsebinskem (duhovnem) sozvočju z ikono, ki zajema tako izbor motiva, čas, ko ta nastaja, in naposled končni izdelek.

V slikanju ikon lahko vidimo tudi obliko meditacije, ki omogoča odmik od vsakdanjih skrbi. Med slikarskim postopkom, ob nastajajoči sveti podobi se v slikarki rojeva veselje nad lepoto. Pri tem pa fizična lepota prehaja v duhovno, postopek slikanja pa omogoča tudi možnosti za poglabljanje v lasten duševni svet, iskanje miru, harmonije … Albina Nastran je poudarila: »Skozi poglede poduhovljenih svetih oseb se nas lahko dotika nek nedoločen mir, ki omogoča preseganje minljivosti, harmonija v ustvarjeni ikoni daje upanje, usklajenost linij in barv lahko terapevtsko deluje na naše ogroženo bitje.«

dr. Damir Globočnik

Kulturni večer bo popestril duet flavt.
Razstavo bo odprl umetnostni zgodovinar dr. Damir Globočnik.

Otvoritev bo v petek, 16. oktobra 2009 ob 18. uri v galeriji muzeja.

Ogled razstave je možen:

torek – četrtek: 9. do15. ure
petek od 9. do 17. ure
sobota od 9. do 14. ure.

V nedeljo in ponedeljek je zaprto.

Razstava bo odprta do 4. novembra

Članek v PDF zapisu (79 Kb)

Na LokaTV pa naslednji 22 minutni prispevek v rubriki “Val Art”

Na slikah v prvem planu: župan g. Igor Draksler, direktorica Loškega Muzeja Jana Mlakar, kustosinja Loškega muzeja Barbara Sterle Vurnik, avtorica ikon Albina Nastran

Albina Nastran je v svet ikon vstopila s spoštovanjem do pretek- lega, drugačnega, umetniško dovršenega, pa tudi s posebnim odnosom do njihovega religioznega poslanstva. Slikarstvu se je ob svojih poklicnih obveznostih že dolgo posvečala, razstava ikon v Kamniku pa jo je tako navdušila, da je stopila na pot študijskega poglabljanja s področja ikonopisja. Literatura je postala njena spremljevalka pri odkrivanju zgodovine ikon, tako z ikonografskega kot likovnega področja. Bogato teoretsko znanje je dopolnjevala tudi pri znanih strokovnjakih. In v trenutku, ko se je čutila dovolj pripravljena, ko je bila spravljena s seboj in svetom okrog sebe (tako pravi Nastranova), je začela. Že osem let je od takrat, ko zbrano, potrpežljivo in rafinirano, v izjemnem in pristnem sozvočju z delom, s čutenjem njihove izrazne moči in sporočilnosti, likovno ustvarjanje spreminja v meditacijo.

Ikone nastajajo po predlogah del znanih in neznanih mojstrov, ki postanejo vir za celostno umetniško poustvarjalno delo Albine Nastran. Vanj je namreč vtkan tudi delček slikarkine biti, njena osebna nota, oseben izraz, njeno intimno čutenje in doživljanje. Njene ikone so prenos vsebinskih in likovno-formalnih pristopov na leseno površino manjšega formata. Ob vsem natančno definiranem pa si avtorica dovoljuje kanček interpretativne svobode, npr. drobne intervencije v obliki globokega reliefa. V večplastno likovno tkivo, ki nastaja z nanašanjem mešanice pigmentov in jajčne emulzije, vtke tudi lepoto svoje duše in tako svoje ikone ozaljša z dodatnim sijajem. Za kolonijo Umetniki za Karitas je našla prave motivne vire, na podlagi katerih sta nastali ikoni Izgubljeni sin in Marija z otrokom.

likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn

Sv. Gregorij Veliki, 25 x 35 cm.