Razstava bo odprta do 28. novembra 2011.

Fotoutrinki z odprtja razstave

 V Slovenskih novicah je bil  23.8.2011 o razstavi objavljen naslednji prispevek

Razstavo ikon bo na ogled do 21. maja 2011.

Galerija je odprta:

• torek, sreda, četrtek in petek od 9,30. do 12. ure in od 16. do 19. ure.
• v soboto od 9. do 12. ure.

Ikone, prežete in v zlato odete starokrščanske svete podobe, prepoznavne predvsem v bizantinski umetnosti, še danes predstavljajo eno največjih zakladnic vzhodne kulture nasploh. Njihov vpliv je bil dovolj močan in umetniško pomenljiv, da se je v preteklih stoletjih razširil in je tudi danes zanimiv. Ljubiteljsko slikarko Albino Nastran je k odkrivanju te posebne zvrsti sakralne umetnosti napeljala vrsta življenjskih odkrivanj in spoznanj. Je ena redkih, ki v našem kulturnem okolju goji tovrstno slikarstvo in skrbi za spoznavanje in stik z umetniško dediščino minulih stoletij.

Fotoutrinki z odprtja razstave

SV. LEOPOLD MANDIĆ

Ikona se nahaja  v kapeli Kapucinskega samostana Ljubljana, katerega zavetnik je sv. Leopold.

Več o sv. Leopoldu lahko preberete na spletni strani bratov kapucinov.

Brata Ciril in Metod, apostola Slovanov, sta se rodila v Solunu v začetku 9. stol. Oznanjevala sta evangelij, zavzemala sta se za enakost vseh ljudi in narodov, za širjenje božje besede v lastnem jeziku.

Ciril (krstno ime Konstantin) se je šolal v Carigradu, postal duhovnik in profesor na visoki šoli, sestavil je slovansko abecedo glagolico in prevajal bogoslužne knjige. Z bratom sta potovala preko Moravske, Panonije do Rima, kjer je Ciril umrl.

Starejši brat Metod je se je kmalu po študiju umaknil v samostan na goro Olimp, pozneje pa potoval z bratom do Rima. Po bratovi smrti je postal slovanski nadškof in metropolit na Moravskem, kjer je umrl.

Sv. Primož in brat Felicijan sta mlada prišla v Rim. To je bilo v začetku 4. stol., v času vladajočega cesarja Dioklecijana, ki je preganjal kristjane. Oba brata so naznanili, mučili in na koncu obglavili.
Ime je na Slovenskem precej priljubljeno. V latinskem jeziku pomeni beseda primus prvi, prvak, najboljši ali prvorojenec.

Beli angel oziroma Angel na Kristusovem grobu iz samostana Mileševa je iz leta 1230 in je med najdragocenejšimi slikarskimi deli srednjeveške Srbije. Za poslikavo so poklicali mojstre iz Soluna in Carigrada. Pričujoča ikona je detajl poslikave. Belemu angelu je posebej namenjena pozornost tako, da poudari glavno sporočilo prizora, torej samo Kristusovo vstajenje.

Sv. Katarina Aleksandrijska, tudi Sinajska, je umrla mučeniške smrti v četrtem stoletju. Bila je kraljevskega rodu. Kljub pregovarjanju, stradanju v ječi in mučenju, se ni odrekla krščanski veri. Bila je obglavljena, njeno truplo pa so po legendi angelci ponesli na goro Sinaj. Priljubljeno češčenje svetnice, k njej so se zatekali po pomoč v sili, se je po 11. stol. preneslo v Evropo. Kar precej cerkva je posvečenih tej svetnici, tudi imen je pri nas precej, spomin nanjo pa se je ohranil tudi v legendah in ljudski pesmi.

Apostol sv. Andrej prvozvani je bil brat Sv. Petra apostola. Oba sta bila ribiča. Prvozvani se imenuje zato, ker se je od dvanajstih apostolov prvi odzval Jezusovemu povabilu, naj gre za njim.

»Bogu hvala za talent, ki ga je podaril gospe Albini Nastran in hvala avtorici razstave, ker je ta Božji dar v sebi prepoznala in ga naprej razvijala.« To je zapis iz Knjige vtisov o razstavi, ki je bila na ogled v času od nedelje 9. maja do nedelje 30. maja 2010 v Frančiškovi dvorani na Sveti Gori.

Sončno nedeljsko popoldne je na drugo nedeljo v maju privabilo na Sveto Goro številne romarje. Mnogi med njimi so se popoldne tega dne udeležili odprtja razstave sijajnih ikon Albine Nastran iz Škofje Loke. Po pozdravnem nagovoru p. Bernarda Goličnika, gvardijana samostana in rektorja bazilike na Sveti Gori, je besedo povzela ga. Anamarija Stibilj Šajn. S svojim bogatim nagovorom je navzoče povedla v skrivnostni svet ikon. Program pa je z globino svojih misli povezovala ga. Ljuba Jug Markič iz Solkana.

Ikona je sveta podoba, ki predstavlja svete osebe ali svetopisemske zgodbe. Nanjo lahko gledamo z religioznega, zgodovinskega, kulturnega ali estetskega vidika. Ob teh podobah začutimo navzočnost duhovnega sveta. Skozi poglede poduhovljenih svetih oseb se nas dotakne neizrekljivi mir, ki ga svet ne more dati. Ob njih zaslutimo neminljivost bivanja. Harmonija v ustvarjeni ikoni nam vzbudi upanje v večnost življenja. Usklajenost linij in barv lahko deluje na človeka zdravilno, ga pomirja in izrine stran ogroženost, ki na vsakem koraku preži danes nanj. Z vsestranskim navdihom zapusti v človeku »okus« po večnosti.

Ga. Anamarija Stibilj Šajn, univerzitetna diplomirana umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka je še mnogo več kot pove naziv. Je prava umetnica, kako nagovoriti slehernega človeka, ki o določeni umetnosti ne ve ničesar. Brez težav ga spravi na breg, ki mu je bil še do včeraj nedosegljiv. Njena beseda o ikonah je bila tako izčrpna, da je človek vstopil v duhovni svet ikon, še preden si je ogledal razstavo.

Čudoviti besedi je sledila milozvočna glasba. Če beseda nagovori srce, potem glasba poboža dušo. Člani pevske družine Faganel: hčerka Ana, sin Matej in mama Julica so posegli v zakladnico ljudskih pesmi. Blago zveneča glasova Ane in Julice sta ob Matejevi kitari odzvanjali kot praznično pritrkavanje zvonov. Melodija, ki odmeva in bogati dušo. Mojstrici Elizabeta Božič in Ana Stibilj sta na svojih instrumentih dodali žlahtnost programu. Z izvrstnim muziciranjem so si različne zvrsti umetnosti podajale roko in pripravljale navzoče na dotik večnosti ob ogledu ikon. Po zaključku kulturnega programa se je reka obiskovalcev počasi »odvalila« v razstavno dvorano, se zaustavljala zdaj pri tej ikoni, zdaj pri oni. Ob določenih mojstrovinah so nastajali pravi tolmuni. Nekatere ikone so tako posebne, da se je tok reke moral zaustaviti in se naužiti lepote.

Prvi vtis, ki ga je nudila razstava, je legel na srce, toda pravo občutje, ki ga ponuja ikona, dobi človek šele, ko vstopi v prazno dvorano. Na pragu je treba zaustaviti korak in se z očmi »sprehoditi« od ikone do ikone. Naenkrat se pred človekom odprejo okna večnosti. Zlata barva, ki je podlaga vsake ikone, deluje kot okno, skozi katerega pronica večna svetloba, svetloba, po kateri hrepeni sleherno človeško bitje, pa naj se tega zaveda ali ne.

Vsak človek je svet zase. V sebi nosi vesolje občutij, neskončna hrepenenja, nenehna iskanja smisla življenja. Je večni iskalec. Na poti življenja, ki vodi v Življenje, bo prej ali slej prispel na razpotje. Tam se bo moral sam – čisto sam odločiti. Če ni drvel skozi življenje (danes vsi drvimo!), potem je ob poti videval mnoga znamenja, ki so mu usmerjala pot. Tudi razstava ikon Albine Nastran je znamenje ob naši življenjski poti. Kdor nosi v svojem srcu Boga, je svetilnik. Ga. Albina Nastran ni poveznila svoje svetilke pod mernik. Ne! Postavila jo je na podstavek, tako da sveti vsem, ki so zbrani v hiši. Gospod ji je podaril talent. Vse življenje je tlel v njeni notranjosti. Ker je bila najprej žena in mati, potem profesorica na srednji šoli in še kaj, je talent moral čakati na ugoden čas, da se razvije. In se je. Mogoče je zato sedaj še bolj sijoč.

Ga. Albina Nastran, naj svetilke z vaših razstav svetijo še naprej, na mnogih mestih in naj ljudem na stežaj odpirajo okna večnosti!

Zahvala za bogate naložbe srca, ki jih obiskovalci Svete Gore sprejemamo v hiši naše Matere in na številnih kulturnih prireditvah na Gori, gre tudi bratom frančiškanom. Velikodušno pripravljajo podstavke, na katere mnogi postavljajo sadove svojih talentov, da se tu množijo po Gospodovem naročilu.

Petra Zavrtanik

objavljeno v  glasilu Svetogorska kraljica, maj 2010

Dobrodošli k odprtju razstave ikon. Med nami lepo pozdravljam avtorico razstave gospo Albino Nastran in gospo Anamarijo Stibilj Šajn, ki bo predstavila slikarko in njeno umetniško delo.

V dobri informatike smo besedo ikona profanizirali, s tem, da smo ji dali več pomenov. Že prvošolec pozna računalniško ikono in s klikom nanjo odpira svetovno mrežo sporočil. Ikone, ki nam jih podarja na ogled gospa Albina Nastran, pa so svet ikone, katerih namen je naš pogled popeljati onstran tostransko vidnega – imanentnega sveta, v Božjo presežnost, v transcendenco.

Ta presežni svet se ne odpira s klikom z računalniško miško, temveč s »klikom« vere iščočega človeka. V globini sporočilnosti ikone bo prodrl tisti, ki ravna kot pisec ikone, ki med pisanjem ikon moli, se posti in notranje očiščuje.

Želim vam, da bi te svete ikone brali kakor berete Sveto pismo; da bi se tako srečali z ikonami in ikone z vami.

p. Bernard

Odprtje razstave bo v nedeljo, 9. maja. 2010 ob 17. uri in bo trajala do vključno 30. maja 2010.
Avtorico in njena dala bo na odprtju razstave predstavila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn.

Razstava bo odprta ob sobotah od 10. do 18. ure, ob nedeljah od 9. do 18. ure, ob drugih dnevih pa po predhodnem dogovoru.

Razstavo si bo mogoče ogledati do petka, 23. aprila 2010, vsak dan med 17. in 19. uro.
Ob nedeljah in praznikih bo razstava zaprta.

Oseba za stike za Galerijo mežnarijo: Janez Škrlep, 031 395 719, in Peter Škrlep, 031 887 125.
Organizatorja: Kulturno društvo Franca Jelovška Mengeš in Mestni muzej Mengeš.

Razstavo so omogočili: Občina Mengeš, Župnija Mengeš in Primer d.o.o.
Kulturno društvo Franca Jelovška Mengeš, Slovenska cesta 30, 1234 Mengeš.

Celotno vabilo v PDF formatu

Jana Mlakar, direktorica Loškega muzeja

Vabilo in PDF formatu

ZA PRGIŠČE VEČNOSTI

Albina Nastran velja za eno redkih slovenskih ustvarjalk, ki se danes (še) ukvarja s slikanjem ikon. Ikona kot slika z versko vsebino, ima bogato in zakoreninjeno tradicijo, ki še danes dosledno upošteva mnoga,  v  preteklosti določena pravila,  minuciozna tehnika pa zahteva izjemno avtorjevo koncentracijo. Vse to lastni ustvarjalčevi avtonomiji resda narekuje nemalo omejitev, kar je današnjemu človeku pogosto tuje.  A njen duhovni vsebinski kontek omogoča specifičen ustvarjalni užitek, ki je navdihnil prav avtorje, kot je Nastranova.

Podoba ikone kot take je že v zgodnjem krščanstvu služila kot nekakšen mentalni stik ali duhovna povezava med vernikom in sveto osebo. Iz sebe naj bi izžarevala svetost, zato se je tudi kasneje ohranila tako v pravoslavnem verskem prostoru z močno bizantinsko tradicijo  kot tudi v zahodnem krščanstvu in doživela celo današnji čas – tudi po zaslugi ustvarjalcev, kakršna je Nastranova.  Motivno se je svet ikon vrtel zlasti okoli podob svetih oseb,kot sta npr.Jezus in  Marija, pa podob številnih svetnikov in različnih svetopisemskih prizorov. Nastranovi je že od vsega začetka najbolj ljub motiv Marije. V tem smislu se poslužuje različnih slikovnih predlog iz bogate svetovne zakladnice ikon; posega po virih tako iz grškega, ruskega, balkanskega, italjanskega kot tudi slovenskega prostora. Upodabljanje ikon je posebne vrste slikarsko ustvarjanje ali,  kot sama pravi, svojevrstno pisanje. Zahteva zelo mirno in spretno roko, visoko mero koncentracije, izostrene oči, občutek za detajle, zlasti pa potrpežljivost pri tem, dokaj zamudnem in skrajno počasnem opravilu.  V njenih ikonah je mnogo značilne  simbolike, od zlate barve, ki naj bi pomenila svetost, pa do obrazov, obrnjenih naravnost proti opazovalcu, ki omogoči očesni stik z vernikom.

V današnjem hitrem svetu, se zdi, da Nastranovo še toliko bolj privlači ta upočasnjen način dela. Omogoča ji beg v brezčasen svet duhovnega in kontemplacije, kar je tudi eno do biste ustvarjanja in konzumiranja ikone kot take nasploh. Ikono bi tako lahko razumeli tudi kot  univerzalno in pretočno energetsko polje nadnaravnega in mističnega, v katerem lahko pravzaprav vsakdo najde svojo obliko duhovnega miru, verovanja ali meditacije, ki ni nujno povezana le s svetniškim življenjem upodobljenih oseb. Ikone Nastranove učinkujejo resda arhaično, a ustvarjene so  tukaj in zdaj, kar tem podobam, vzetim iz preteklosti, daje svežo energijo. In čeprav sledijo originalnim predlogam, so avtorici ponudile  tudi prostor za lastno kreativno svobodo, predvsem skozi avtoričin lasten slikarski rokopis. Preko ikon Albine Nastran, tako lahko danes na avtentičen način ponovno podoživimo vzdušje minulega časa in prostora, pa tudi, kot sama pravi, »odsev večnosti«.

Barbara Sterle Vurnik, kustosinja Loškega muzeja Škofja Loka

BREZČASNE PODOBE PASIJONA

Temeljna zapoved ikonopisja veleva, da mora pravi ikonopisec v ikono dati čim manj sebe. Kajti resnični stvarnik slike je Bog, slikar je le posredujoči medij, ki drži čopič. No, lahko bi rekli, da gre kar za zavezo med njima; saj ko (na)slikaš ikono ima tudi ta nate poseben vpliv. Toda te podobe prav enako učinkujejo že tudi na nas gledalce. Ikone so posebne milostne podobe, ki nam vrnejo pogled.
Prav živo si lahko predstvljam avtorico  razstave gospo Albino Nastran, kako v spokojni tihoti pravoslavnega samostana naenkrat od njih ni več mogla, niti hotela, odvrniti pogleda. Saj, podobe ikon nam prinašajo mir, “ki ni od tega sveta”. In še nekaj je, kar so nam prinesle ikone. Ikone, ki so k nam prišle z Vzhoda, predvsem iz Bizanca, so zelo močno vplivale na zahodno likovno umetnost, posebej na slikarstvo in pasijonske podobe. Od tod do liturgičnih pasijonskih dram je bil potem le še korak…

Leta 1721 je v našem mestu nastalo prvo dramsko besedilo v slovenskem jeziku.
Oživljene podobe “Škofjeloškega pasijona”, ki bodo letošnjo pomlad znova oživile ulice starodavnega mesta, je potemtakem porodila neka brezčasna pasijonska ikona. Nemara prav takšna, kot je nagovorila gospo Albino Nastran.

Igor Draksler, župan Občine Škofja Loka

Vabljeni na razstavo ikon
v župnišču v Prvačini (Prvačina 177).

Odprtje razstave bo v petek,
27. novembra 2009 ob 18.30
in bo trajala
do vključno 7. decembra 2009.