Albina Nastran iz Škofje Loke v pisanju svetih podob zapisuje, podpisuje zgodbo matere.

Albina Nastran:
“Mati Božja je moj najbolj priljubljeni motiv.”
(foto:T. Petelinšek)

»Ikone se prebujajo v zbranosti, ikonopisec mora biti umirjen, pomirjen z Bogom, s seboj, z drugimi. Vstopiti moraš v ozračje svetega,« pravi ikonopiska Albina Nastran, ki je v svet pisanja ikon vstopila pred dobrimi osmimi leti. Po ogledu razstave ikon Mihajla Hardija je začela prebirati literaturo s tega področja, študirala različne šole in tehnike pisanja ikon; teoretično znanje je preizkusila v pisanju prve ikone šele dve leti po tem. »Tehnično znanje je pomembno, ni pa dovolj. Potrebna je tudi duhovna priprava, umirjenost, spoštljiv odnos do tega, kar delaš. Nastajanje ikone je pot potrpežljivosti, je šola vztrajanja,« pravi Nastranova. Mati božja je njen najbolj priljubljen motiv. Ko si je sin Matej za novomašno podobico izbral motiv z njene ikone, Marijo z Jezusom, jo je to posebej ganilo. »Z odkrivanjem ikonopisja, z vstopanjem v čudoviti svet božjega, ki ga doživljam v odsevu ikon, ki me duhovno bogatijo, sem povezana s sinom duhovnikom.« Ikona se ne riše, ampak piše, kot se piše zgodba nekega življenja, je ob razstavi v galeriji Družina zapisal Karel Gržan. »Na videz piše ikonopisec zgodbo nekega drugega življenja – svetnika, Marije, Jezusa, dejansko pa v ikoni zapisuje zgodbo svojega čutenja, svojega doživljanja življenja. Zato je pisanje ikone za ikonopisca tako odrešujoče in prav zato ima nastajanje ikone določene zahteve. Zahteva območje Svetega, v katerem se svetlenje ikone in ikonopisca dogaja hkrati.«

Članek s strani http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/13B018E85C87F3C9C12572E40039C7F9?OpenDocument
PDF verziija