»Bogu hvala za talent, ki ga je podaril gospe Albini Nastran in hvala avtorici razstave, ker je ta Božji dar v sebi prepoznala in ga naprej razvijala.« To je zapis iz Knjige vtisov o razstavi, ki je bila na ogled v času od nedelje 9. maja do nedelje 30. maja 2010 v Frančiškovi dvorani na Sveti Gori.

Sončno nedeljsko popoldne je na drugo nedeljo v maju privabilo na Sveto Goro številne romarje. Mnogi med njimi so se popoldne tega dne udeležili odprtja razstave sijajnih ikon Albine Nastran iz Škofje Loke. Po pozdravnem nagovoru p. Bernarda Goličnika, gvardijana samostana in rektorja bazilike na Sveti Gori, je besedo povzela ga. Anamarija Stibilj Šajn. S svojim bogatim nagovorom je navzoče povedla v skrivnostni svet ikon. Program pa je z globino svojih misli povezovala ga. Ljuba Jug Markič iz Solkana.

Ikona je sveta podoba, ki predstavlja svete osebe ali svetopisemske zgodbe. Nanjo lahko gledamo z religioznega, zgodovinskega, kulturnega ali estetskega vidika. Ob teh podobah začutimo navzočnost duhovnega sveta. Skozi poglede poduhovljenih svetih oseb se nas dotakne neizrekljivi mir, ki ga svet ne more dati. Ob njih zaslutimo neminljivost bivanja. Harmonija v ustvarjeni ikoni nam vzbudi upanje v večnost življenja. Usklajenost linij in barv lahko deluje na človeka zdravilno, ga pomirja in izrine stran ogroženost, ki na vsakem koraku preži danes nanj. Z vsestranskim navdihom zapusti v človeku »okus« po večnosti.

Ga. Anamarija Stibilj Šajn, univerzitetna diplomirana umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka je še mnogo več kot pove naziv. Je prava umetnica, kako nagovoriti slehernega človeka, ki o določeni umetnosti ne ve ničesar. Brez težav ga spravi na breg, ki mu je bil še do včeraj nedosegljiv. Njena beseda o ikonah je bila tako izčrpna, da je človek vstopil v duhovni svet ikon, še preden si je ogledal razstavo.

Čudoviti besedi je sledila milozvočna glasba. Če beseda nagovori srce, potem glasba poboža dušo. Člani pevske družine Faganel: hčerka Ana, sin Matej in mama Julica so posegli v zakladnico ljudskih pesmi. Blago zveneča glasova Ane in Julice sta ob Matejevi kitari odzvanjali kot praznično pritrkavanje zvonov. Melodija, ki odmeva in bogati dušo. Mojstrici Elizabeta Božič in Ana Stibilj sta na svojih instrumentih dodali žlahtnost programu. Z izvrstnim muziciranjem so si različne zvrsti umetnosti podajale roko in pripravljale navzoče na dotik večnosti ob ogledu ikon. Po zaključku kulturnega programa se je reka obiskovalcev počasi »odvalila« v razstavno dvorano, se zaustavljala zdaj pri tej ikoni, zdaj pri oni. Ob določenih mojstrovinah so nastajali pravi tolmuni. Nekatere ikone so tako posebne, da se je tok reke moral zaustaviti in se naužiti lepote.

Prvi vtis, ki ga je nudila razstava, je legel na srce, toda pravo občutje, ki ga ponuja ikona, dobi človek šele, ko vstopi v prazno dvorano. Na pragu je treba zaustaviti korak in se z očmi »sprehoditi« od ikone do ikone. Naenkrat se pred človekom odprejo okna večnosti. Zlata barva, ki je podlaga vsake ikone, deluje kot okno, skozi katerega pronica večna svetloba, svetloba, po kateri hrepeni sleherno človeško bitje, pa naj se tega zaveda ali ne.

Vsak človek je svet zase. V sebi nosi vesolje občutij, neskončna hrepenenja, nenehna iskanja smisla življenja. Je večni iskalec. Na poti življenja, ki vodi v Življenje, bo prej ali slej prispel na razpotje. Tam se bo moral sam – čisto sam odločiti. Če ni drvel skozi življenje (danes vsi drvimo!), potem je ob poti videval mnoga znamenja, ki so mu usmerjala pot. Tudi razstava ikon Albine Nastran je znamenje ob naši življenjski poti. Kdor nosi v svojem srcu Boga, je svetilnik. Ga. Albina Nastran ni poveznila svoje svetilke pod mernik. Ne! Postavila jo je na podstavek, tako da sveti vsem, ki so zbrani v hiši. Gospod ji je podaril talent. Vse življenje je tlel v njeni notranjosti. Ker je bila najprej žena in mati, potem profesorica na srednji šoli in še kaj, je talent moral čakati na ugoden čas, da se razvije. In se je. Mogoče je zato sedaj še bolj sijoč.

Ga. Albina Nastran, naj svetilke z vaših razstav svetijo še naprej, na mnogih mestih in naj ljudem na stežaj odpirajo okna večnosti!

Zahvala za bogate naložbe srca, ki jih obiskovalci Svete Gore sprejemamo v hiši naše Matere in na številnih kulturnih prireditvah na Gori, gre tudi bratom frančiškanom. Velikodušno pripravljajo podstavke, na katere mnogi postavljajo sadove svojih talentov, da se tu množijo po Gospodovem naročilu.

Petra Zavrtanik

objavljeno v  glasilu Svetogorska kraljica, maj 2010

Članek v PDF zapisu (79 Kb)

Na LokaTV pa naslednji 22 minutni prispevek v rubriki “Val Art”

Vesela sem, da se bom letos udeležila te kolonije in s svojim delom prispevala za podporo programa za brezdomce v Bertokih.

Albina Nastran

Podrobne informacije dobite na http://www.rkc.si/karitas/KP/aktualno.php?id=41

Click here to view the embedded video.

Celotno oddajo pa si lahko ogledate tule.

Za predvajanje posnetka morate imeti nameščen ustrezen Flash predvajalnik.

Albina Nastran:
“Mati Božja je moj najbolj priljubljeni motiv.”
(foto:T. Petelinšek)

»Ikone se prebujajo v zbranosti, ikonopisec mora biti umirjen, pomirjen z Bogom, s seboj, z drugimi. Vstopiti moraš v ozračje svetega,« pravi ikonopiska Albina Nastran, ki je v svet pisanja ikon vstopila pred dobrimi osmimi leti. Po ogledu razstave ikon Mihajla Hardija je začela prebirati literaturo s tega področja, študirala različne šole in tehnike pisanja ikon; teoretično znanje je preizkusila v pisanju prve ikone šele dve leti po tem. »Tehnično znanje je pomembno, ni pa dovolj. Potrebna je tudi duhovna priprava, umirjenost, spoštljiv odnos do tega, kar delaš. Nastajanje ikone je pot potrpežljivosti, je šola vztrajanja,« pravi Nastranova. Mati božja je njen najbolj priljubljen motiv. Ko si je sin Matej za novomašno podobico izbral motiv z njene ikone, Marijo z Jezusom, jo je to posebej ganilo. »Z odkrivanjem ikonopisja, z vstopanjem v čudoviti svet božjega, ki ga doživljam v odsevu ikon, ki me duhovno bogatijo, sem povezana s sinom duhovnikom.« Ikona se ne riše, ampak piše, kot se piše zgodba nekega življenja, je ob razstavi v galeriji Družina zapisal Karel Gržan. »Na videz piše ikonopisec zgodbo nekega drugega življenja – svetnika, Marije, Jezusa, dejansko pa v ikoni zapisuje zgodbo svojega čutenja, svojega doživljanja življenja. Zato je pisanje ikone za ikonopisca tako odrešujoče in prav zato ima nastajanje ikone določene zahteve. Zahteva območje Svetega, v katerem se svetlenje ikone in ikonopisca dogaja hkrati.«

Članek s strani http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/13B018E85C87F3C9C12572E40039C7F9?OpenDocument
PDF verziija

Izvirni dokument se nahaja na strani http://www.turizem-kras.si/_docs/06_proteus_2006.pdf

Dogodek je omenjen tudi na strani http://turist.osvaja.net/svet/article-106-1645.html in http://www.postojnska-jama.si/?lang=si&cat=339&more=599

Mislim, da direktne povezave z mojo ljubeznijo do pisanja ikon ter sinovo odločitvijo za duhovniški poklic ni. Z odkrivanjem ikonopisja, z vstopanjem v čudoviti svet božjega, ki ga doživljam v odsevu ikon, teh svetih podobah, ki me pritegujejo in duhovno bogatijo, pa sem povezana s sinom.

Ikona Matere božje, ki ste mu jo napisali za novomašno podobico, izraža posebno milino …

Mati božja je moj priljubljen in najpogostejši motiv na ikonah. Ko je Matej končal študij, sem mu za diakonsko posvečenje podarila ikono Marije z Jezusom. Ko pa je ob pripravah na mašniško posvečenje za podobice izbral tudi ta motiv, me je posebej ganilo …

Vaše ikone so preslikava že narisanih motivov. Je to pravilo za vse ikonopisce?

Ikone so lahko kopije in izvirniki hkrati. Motive izbiram z grškega, ruskega, ukrajinskega in balkanskega področja. S preslikavanjem motivov znanih in neznanih avtorjev ne smem izgubiti glavnih potez predloge, hkrati pa sama ustvarjam, puščam na ikoni svojo sled. To je tako kot pri pisavi. Vsi se učimo pisati črke, ki imajo točno določene oblike in značilnosti, ko pa jih obvladamo, imamo vsak svojo razpoznavno pisavo. Tako je ikona izvirna stvaritev, v katero vtkem tudi del sebe, svojega doživljanja.

Vedno znova skušam doseči liričnost, čistost in vedrino, skratka enotnost lepega in dobrega, kar ikona lahko odseva. Da bi to lahko videli, se moramo odpreti, gledati s srcem.

Kakšno je razmerje med tehniko (znanjem) in duhovnostjo pri pisanju ikon?

Oboje je potrebno v enaki meri. Kot sem že omenila, sem dve leti študirala tehniko in zgodovino ikonopisja, preden sem napisala prvo ikono. Potem pa je treba teorijo utrditi s prakso, z veliko vaje in vztrajnosti. Tehnična izvedba je pomembna, ni pa dovolj. Za pisanje ikon je potrebna tudi duhovna priprava, umirjenost, spoštljiv odnos do tega, kar delaš. Nastajanje ikone je pot potrpežljivosti, je šola vztrajanja, natančnosti.
Ob plemenitih oblikah, povezanih v uravnoteženo kompozicijsko celoto, z upoštevanjem pravil ikonopisja ikona izraža lirično atmosfero z intimnim nabojem, ko prevaja fizično lepoto v metafizično …

Veliki ikonopisec Andrej Rubljov je molil in se postil tri leta, preden je začel pisati ikono Presvete Trojice …

Ikone se prebujajo v zbranosti, ikonopisec mora biti umirjen, pomirjen z Bogom, s seboj, z drugimi. Naš Matej bi rekel: »Potrebno je čisto srce.« Vstopiti moraš v ozračje svetega, božjega. Tako kot človek tudi ikona »zori« počasi, postopno.

Koliko časa pišete ikono?

Če je deska s podlago že pripravljena in le nanesem zlato in pigment, je potrebno okoli 50 ur dela. Ikona se vedno piše na trdo podlago, kamen ali les, kar kaže na zemeljsko stvarnost. Podlago nanesem na skrbno izbrano, pravilno posušeno in izdelano desko iz lipovega lesa. Potrebno je veliko premazov iz bolonjske krede in kleja, da dobim dobro podlago za kvalitetno poslikavo. Zahtevno delo je nanos zlatih lističev. Potrebna je mirna roka in zajeta sapa, sicer bi listič odfrčal na nepravo mesto. Nato sledi čiščenje, glajenje in zaščita zlate površine. V jajčni emulziji raztopljene barvne pigmente nanašam na pripravljeno podlago tako, da nanesem najprej temno barvo, nato pa vedno svetlejšo. Potrebno je mnogo nanosov, da dosežem enakomeren prehod od temnega k svetlemu. V procesu nastajanja podobe, v procesu »svetljenja« se med menoj in podobo gradi odnos, postajava prijateljici … Ko je gotova, jo rada prenesem v kuhinjo; večkrat še preverjam, ali ji še kaj ne manjka, ali je potrebno še kaj izpopolniti, popraviti, dokler v določenem trenutku ne zablesti. Zame je potem najlepša in lepo je, če lahko delim to zadovoljstvo še s kom. Vsaka ikona ima svojo zgodbo nastajanja.

Na razstavljenih ikonah je veliko zlate …

Zlato poudari veličino, svetost. Vedno več zlata uporabljam, pa se mi zdi, da še premalo.

Zakaj se na ikono ne podpišete?
Moje ime ni pomembno, v ospredju ni moje delo, pomembna je vsebina. Poudarek je na ikoni, sveti podobi ali svetopisemski zgodbi. Kadar slikam naravo, se podpišem. Ikona pa je po človeku delo Boga samega, ali kot beremo v stari literaturi, je »neustvarjena s človeško roko«.

Ksenja Hočevar

Objavljeno v Družini št. 24/2006 (11.6.)

Albina Nastran iz Škofje loke, diplomirala je na Biotehnični fakulteti, zadnjih 20 let je bila zaposlena v šolstvu, danes pa je upokojenka. Slika že dolgo, zadnjih sedem let pa se intenzivno ukvarja s pisanjem ikon.
Ikona je sveta podoba, ki opisuje življenje svetih oseb. Ob podobah lahko začutimo navzočnost duhovnega sveta. Je meditacija v barvah. Tistega, ki jih piše, se dotakne s svojo vsebino, prav tako kot tistega, ki jih občuduje in ceni.
Albina Nastran je leta 2003 sodelovala na skupinski razstavi v minoritskem samostanu na Ptuju, kjer je našla potrditev, da je na pravi poti. Nato je imela še samostojne razstave v Domu na fari v Škofji Loki (2004), Domu Petra Uzarja v Tržiču (2005) v Galeriji Vodnikova domačija v Ljubljani (2006) in sedaj v okroglem stolpu loškega gradu / Loški muzej v Škofji Loki.

Ob katerih motivih ste se prvič ustavili in si zaželeli, da bi jih naslikali?

Že v šoli sem rada slikala, pa tudi v prostem času. Najprej z vodenimi barvicami. Kot študentka nisem imela toliko možnosti, zato sem več časa namenjala teoretičnem študiju o slikarstvu, hodila na razstave. Zmeraj sem imela do umetnosti poseben odnos. Pred 7 leti sem se po naključju srečala z ikono. Po ogledu razstave ikon v Kamniku so mi te postale izziv. Na začetku sem zelo malo vedela o njih. Nato sem začela prebirati literaturo s tega področja, študirala sem zgodovino in pomen, različne šole in tehnike pisanja ikon. Skratka, teoretično znanje sem potem začela preizkušati v praksi šele po dveh letih.

Ste imeli tudi praktično pomoč?

Moj prvi učitelj ikonopisja je bil oče Mihajlo Hardi iz Metlike. Izpopolnjevala sem se še pri mag. Silvi Božinovi Deskoski v Tinjah in umetnici Danici Dšišović v Užicah. Posebej moram omeniti Borisa Grkoviča iz Zagreba, ki ustvarja čudovite ikone; njegovi nasveti so mi še posebej dragoceni.

Ikone so značilnost Bizantinskega sveta. Vi ste jo, poleg ostalih, dokaj uspešno prenesli k nam. Kako to, da vas je pritegnila ravno ikona, ki je, na prvi pogled, nekakšen tujek v našem slikarskem prostoru?

Izdelava ikon je nekaj posebnega. Bila je velik izziv: študij literature, potrebne so bile priprave, osvajanje starodavne tehnike in pravil, zlatenje, izdelava reliefa…To je delo, ki ne pozna naglice, le vztrajnost in potrpljenje. Pri počasnem nastajanju podobe, vse jasnejših obrisih in želenih učinkih vedno znova doživljam veselje in lepoto; trud je na koncu poplačan. Najprej sem gledala na ikono kot na nekaj bolj eksotičnega. Pritegnila me je predvsem preprostost izraza pa tudi tehnika slikanja na les, ki daje svojstven izraz. Pravzaprav ne vem, verjetno je še kaj skritega v podzavesti.

Kaj je značilno za ikono ? Že na prvi pogled ni kot običajna slika, naslikana z običajnimi tehnikami?

To je sveta podoba. Način slikanja je bil značilen za zgodnje krščansko obdobje. Preprostost je prav tako ena od njenih značilnosti. Ikono se piše in ne slika. Včasih, ko še ni bilo toliko ljudi pismenih kot danes, so na ta način slikali, oziroma pripovedovali svetopisemske zgodbe. V krščanstvu je ikona imela skozi stoletja različno vlogo. Poznamo celo obdobje v zgodovini, ko je bilo čaščenje svetih podob prepovedano. Takrat je bilo predvsem v bizantinskem cesarstvu veliko ikon uničenih.

Potemtakem ikone ne bi mogli gledati samo posamezno, ampak v skupini, da dojamemo celotno sporočilo »pisanja«?

Ne, ni potrebno. Je pa res, da so v pravoslavni cerkvi podobe velikokrat nanizane v nizih, v ikonostasu. To je nekakšna predelna stena, ki ločuje cerkveni prostor na posvetnega in posvečenega. V slednjega ima vstop samo duhovnik. Na sredini ikonostasa so dveri, ki so prav tako poslikane.

Ikono lahko vidimo tudi v Sveti deželi, zibelki krščanstva?

Se strinjam. Vendar je po ločitvi na vzhodno in zahodno krščanstvo, kar se je zgodilo 1054 leta, ikona v klasičnem smislu bolj značilna za vzhodno krščanstvo. Zelo slavne so ikone iz kulturne zakladnice grškega, ruskega, ukrajinskega in balkanskega področja. Vsako od navedenih področij ima svoje značilnosti. Tako tudi na balkanskem področju poznamo čudovite ikone v Makedoniji z grškim in bolgarskim vplivom, srbske ikone z ruskim in ukrajinskim vplivom ter čudovite hrvaške marijanske ikone z jadranskega področja z italijanskim vplivom.

Ikone se ne vidijo le v svetiščih, temveč tudi v zasebnih hišah?

Res je. Na primer v Rusiji imajo v stanovanjih posebno mesto, kjer postavljajo ikone; imenuje se krasnij ugol – lepi kot, podobno kot pri nas poznamo bohkov kot. Tako si laže predstavljamo, kje v hiši jih hranijo. V pravoslavnih deželah, posebej v Rusiji in Srbiji, imajo doma ikone, ki predstavljajo zavetnike družinskih članov. Vse bolj pa danes ceni ikono tudi »zahodni« človek.

V slikarstvu poznamo več šol slikanja, je kaj podobnega tudi v ikonopisju?

Zelo podobno. Poznavalcem so znane šole, ki so se skozi stoletja uveljavile s svojimi značilnostmi, tako naj navedem le najpomembnejše: ruska, grška in grško-kretska šola. Za grško-kretsko tehniko so značilne zlate gube in ornamenti na oblačilih svete podobe, kar daje ikoni še dodaten sijaj. Zanimivo je, da danes nastajajo novodobne šole ikonopisja.

Ikona skriva v sebi veliko skrivnostnega. Je tudi njena izdelava nekaj posebnega?

Že na samem začetku je potrebno skrbno izbrati les, da kasneje na bi prišlo do krivljenja ali pokanja. Če je ikona večjih dimenzij, mora imeti na hrbtni strani grebenasto vez, ki omogoča prilagajanje glede na nihanja zračne vlage. Podlaga za barve in zlato je iz kleja in bolonjske krede. Nanaša se v križno nanesenih plasteh z vmesnim brušenjem tako, da končno dobimo zelo gladko površino.
Zunanje in pomembne konture izbranega motiva vtisnem v podlago z orodjem, ki ima ostro konico. Tam, kjer je predvidena pozlata, nanesem plast šelaka in nato pigment, ki bo dal zlatu polnost videza. Zahtevno delo je nanos zlatih lističev; potrebna je mirna roka in zajeta sapa, sicer bi listič odfrlel. Nato sledi glajenje, čiščenje in zaščita zlate površine.

V pogovoru ste omenili, da uporabljate za barvanje jajčno emulzijo. Jo pripravljate sami po kakšnih starodavnih receptih?

Res jo naredim sama.V njej potem raztapljam naravne pigmente v prahu. Pa da ne bo skrivnosti, priprava je zelo enostavna: jajčno emulzijo naredim tako, da zmešam rumenjak z vodo in kisom, lahko pa namesto vode in kisa uporabim tudi pivo- ležak. Zelo važno je, da začnem nanašati najprej temno barvo, naslednji nanosi pa so vedno bolj svetli. Seveda na predvidenih svetlejših mestih. Pri tem je pomembna »gostota« oziroma prosojnost nanesenega pigmenta. Potrebno je mnogo nanosov, da se doseže želen prehod od temnega k svetlemu. Mehkobo in satenast videz barve daje vrhnja plast jajčne emulzije, nakar sledi še zaščita ikone.

Kateri prizori so za ikono najbolj značilni? S svetniki, z Bogom, Marijo?

Upodabljajo se svetniki, vse svete osebe in svetopisemske zgodbe, ki jih poznamo. Pogosto zasledimo prav Mater božjo. Tudi mene je vedno znala posebej nagovoriti in jo rada slikam. Niti dve upodobitvi nista enaki, vsakič izžareva njena podoba drugače.

Ali so potemtakem vaše ikone kopije, originali, replike, vzori?

Mislim, da vse navedeno hkrati. Ko se srečamo z današnjimi ikonami, jih občudujemo, se hkrati lahko sprašujemo, ali nismo že videli kaj podobnega v neki monografiji ali knjigi. Eno prvih vprašanj, ki si ga zastavimo je, ali je izbrani motiv kopija, originalno delo, preslikava neke prejšnje ikone ali samo vir kot navdih za novo delo.

Potem si starodobna ikonografija ni niti najmanj bala preslikavanja?

Nasprotno, balo se je samovolje in osebnega izraza slikarja, ker bi se lahko izgubil namen služiti izvirnemu namenu. Ker je obstajalo nekaj splošno privzetih in z versko prakso preverjenih načinov prikazovana svetih oseb, je njim dajala prednost. Tako so bili ikonopisci posebej opozorjeni, da naj ne ustvarjajo lastnih motivov, da naj uporabljajo že uveljavljene predloge. V ozadju vztrajanja pri doslednem preslikavanju podob je bilo tudi verovanje, da zgodnje predloge ohranjajo dejanski videz svetih oseb in da se z novonastalimi ikonami ne sme izgubiti njihovih glavnih potez.
Ko preslikavam motive različnih znanih in neznanih avtorjev, hkrati tudi sama ustvarjam, na ikoni puščam za seboj lastno sled. Tako je ikona sočasno tudi originalna kreacija, v katero je vtkana tudi moja oseba. Ko pišem zgodbe o življenju svete osebe, na nek način zarisujem tudi svojo zgodbo.

Prej ste omenili, da radi upodabljate Marijo. Na kakšne načine ste jo že upodobili?

Naj omenim le nekatere uveljavljene tipe: Marija lactans, Marija mater milosti, Marija kraljica, Oznanjenje, Marija znamenja, Voditeljica na poti (Hodigitria), … Izhodišče oziroma tema je pri določeni upodobitvi ista. Mislim, da ni nič narobe, da ima napisana ikona določene značilnosti tistega, ki jo upodablja. Zmeraj se pri delu izražam tudi osebno, tako v vsaki podobi ostane del mene.

Katere so tiste zgodbe ali osebe iz svetopisemskega življenja, ki jih imate najraje za upodabljanje?

Poleg Marije so mi angeli sploh zelo pri srcu.

Koliko časa traja, da ikono napišete?

Vprašanje je, kje bi začela. Če je deska pripravljena že s podlago, in je potem potrebno le nanesti zlato in pigment, je potrebno okoli 50 ur dela. Tam nekje. Pred tem pa je potrebno pripraviti podlago, to naredim za vsaj 10 desk skupaj. Potrebnih je več kot 20 nanosov bolonjske krede s klejem. Po vsakem nanosu s čopičem je potrebno vmesno sušenje in brušenje, kar zahteva precej časa. Pomembno je, da dobimo gladko in dobro osnovo, da bosta zlatenje in poslikava potem kvalitetno narejena.

Imate svoje prve ikone še shranjene? So drugačne od teh danes?

Razvoj v mojem upodabljanju se kar vidi. Začetki so bili, kljub študiju, precej naivni. Slikala sem bolj tako, kot sem prej z oljnimi barvami. Šele pozneje sem zaznala razliko. Res velja, da vaja dela mojstra.

Ali so v našem prostoru ikone tudi prisotne?

Na Slovenskem poznamo nekaj zanimivih ikon iz prejšnjih stoletij, ki so izdelane pod vplivom vzhodnih vzorov ali pa so prinesene od zunaj. Shranjene so v muzeju, samostanu ali cerkvi, seveda pa so tudi v privatni lasti. Verjetno najstarejša ikona pri nas je iz 14. stol., hrani pa jo Pokrajinski muzej v Kopru. Menda najbolj »bizantinski« tip Matere Božje imajo v oltarju proštijske kapele v Novem Mestu iz leta 1736. No, pa še kar nekaj lepih primerkov bi se našlo tudi v antikvariatih, pri zbirateljih umetniških starin in ostalih ljubiteljih lepega.

Zdi se kot da se danes vračamo h ikonam?

Lepo je razvil misel na vaše vprašanje g. Janez Mesesnel, likovni kritik, ki jo je podal ob otvoritvi moje razstave ikon v Galeriji Vodnikova domačija v Ljubljani:
»Zahodna civilizacija je nedvomno v duhovni krizi, tehnično napredna, a sicer izpraznjena. Umetniku ne ponuja zanesljive orientacije in simbola, ob katerih bi njegova osebnost začutila trdnost morebitnih izhodišč. Ikona, kot kristaliziran dosežek bizantinskega slikarstva, je izpostavila duhovni naboj v formalno togem, a izbrušenem modelu in žarči neomajno podrejenost ideji. Je simbol neke civilizacije in kulture in v današnjem, duhovno razdrobljenem svetu Evrope lahko pomeni žlahten vzor.«

Poznamo torej še več primerov obujanja interesa za vzhodno umetnost?

Tudi sama sem presenečena. Omenim naj p. Marka Rupnika in njemu lastni »vzhodni« pristop, na novo vznikle šole ikonopisja od Rusije do zahodne Evrope, edinstveno razstavo lani v Budimpešti s 400 ruskih in 100 madžarskih ikon iz obdobja od 11. do 19 stol., lani razstavo ikon v Novljanu imenitnega Borisa Grkovića, in še bi lahko naštevala.
Z umeščanjem Slovenije v širši evropski prostor, s spoznavanjem drugih kultur, s prizadevanjem za ekumenizem, je tudi ikona na svoj način zanimiv kamenček v mozaiku širšega kulturnega prostora.

Ali je kakšen od kriterijev bolj pomemben?

Torej primarni kriterij vrednotenja ikone je kultni odnos. Preprosto zato, ker nastaja zaradi kultnih potreb; zato, da bi bila oprijemljiva pomoč pri izkušnji nematerialnega, duhovnega.

Torej nas ikona lahko nagovori na različne načine?

Ikono običajno ne gledamo tako, kot druga likovna dela. Skozi poglede poduhovljenih svetih oseb se nas lahko dotika nek nedoločen mir, ki omogoča preseganje minljivosti, harmonija v ustvarjeni ikoni daje upanje, usklajenost linij in barv lahko terapevtsko deluje na naše ogroženo bitje.
Zato h ikoni pristopimo z zavestjo, da nas lahko različno nagovori: ali ima »odsev večnosti«, odkriva božansko stvarnost, navdaja z mirom, vsebuje skladnost večnega, napoveduje rešitve v današnjih hrepenenjih, vzbudi v nas plemenitost, motivira nas k človekoljubju …
Ikona je lahko sodobniku priložnost, da se ustavi, izstopi iz vsakodnevne naglice potrošniške družbe in ob opazovanju podob na ikoni postane pozoren na večno stvarnost, na vračanje svojemu božanskemu izvoru.
Ikona nas na neki nezavedni ravni osvobaja pesimizma, nas priteguje in se daje kot možnost. Svojo spoštljivost ohranja v skrivnosti nedorečenosti.

Objavljeno v Ločanki (priloga Gorenjskega Glasa), april 2006